26–02–2022
KONSTITUCIJE MISIJONSKE DRUŽBE
Ljubljana 1985
ODLOK SVETE KONGREGACIJE (1984) 3
KONSTITUCIJE MISIJONSKE DRUŽBE 9
ČISTOST, UBOŠTVO, POKORŠČINA 14
3. Pravice in dolžnosti članov 21
4. Pripadnost sobratov provinci in hiši 22
5. Izstop in odslovitev članov 22
4. Uslužbenci generalne kurije 32
PROVINCIALNO IN KRAJEVNO VODSTVO 32
1. Province in viceprovince 32
6. Službe v krajevni upravi 34
SACRA CONGREGATIO PRO RELIGIOSIS
ET INSTITUTIS SAECULARIBUS
Prot. n. P. 53 – 1/81
ODLOK SVETE KONGREGACIJE (1984)
Misijonska družba, ki jo je ustanovil sv. Vincencij Pavelski, ima za svojo posebno apostolsko nalogo oznanjati evangelij ubogim in pospeševati vzgojo duhovščine.
Držeč se pravil 2. vatikanskega zbora in drugih naredb Cerkve je marljivo pripravila novo besedilo konstitucij, ki ga je vrhovni predstojnik predložil svetemu sedežu, da prejme častno potrditev.
Sveta kongregacija za redovnike in svetne ustanove je predloženo besedilo dala svetovalcu v poseben pregled; upoštevajoč ugodno oceno skupščine in po vsestranskem premisleku zdaj v moči tega odloka odobrava in potrjuje besedilo, kakor je izdelano v latinskem jeziku in shranjeno v njenem arhivu; upoštevati pa je treba, kar se po pravu mora upoštevati.
Bog daj, da bi vsi člani Misijonske družbe s pomočjo božje milosti in na priprošnjo sv. Vincencija Pavelskega nove konstitucije sprejeli s hvaležnim srcem kot dober pripomoček za vedno lepše napredovanje pri tako velikem delu, ki jim ga zaupa Cerkev.
Dano v Rimu v zgradbi Svete kongregacije za redovnike in svetne ustanove 29. junija, na slovesni praznik sv. apostolov Petra in Pavla, v Gospodovem letu 1984.
+ Vincentius Fagiolo, tajnik
+ Fr. Jerome Hamer O. P., proprefekt
CURIAMISSIONE, Via di Bravetta, 159
00164 ROMA
Richard McCullen (1984)
generalni superior Misijonske družbe,
našim v Kristusu ljubljenim
duhovnikom, klerikom in bratom
pozdrav v Gospodu.
V zgodovini naše Družbe je gotovo velikega pomena dejstvo, da je Sveta kongregacija za redovnike in svetne ustanove nedavno odobrila naše Konstitucije.
Okrog trideset let je že minilo od dne, ko je naš prednik William Slattery častitljivega spomina razglasil (1954) prejšnje Konstitucije, prirejene po predpisih Zakonika cerkvenega prava iz leta 1917.
Po študiju, razmišljanju in molitvah, ki so trajali sedemnajst let, in po razpravljanjih na treh občnih zborih pa je zdaj sveti sedež potrdil naše Konstitucije, ki vam jih izročam z veselim srcem.
Naj mi bo dovoljeno o njih reči samo to: najbolj odločilno, koliko bomo prispevali k življenju krajevne Cerkve, v kateri je naša Družba zasajena, bo to, koliko bomo zvesti črki in duhu Konstitucij.
Na straneh te knjige je zarisana identiteta Družbe v Cerkvi. Ta identiteta pa naj zaradi nas ne ostane samo v tej knjigi. Besedilo Konstitucij si moramo marveč vtisniti globoko v svoja srca in ga izražati v vsakdanjem življenju, da bomo spolnili svoj poklic oznanjevalcev evangelija ubogim.
Konstitucije moramo zato pogosto brati, branje pa mora stalno spremljati molitev. Močno torej želim – kar je gotovo vam vsem pri srcu – da bi te konstitucije postale uspešno sredstvo, s pomočjo katerega bomo laže ljubili, kar je sv. Vincencij ljubil, in radi izvrševali, kar je učil.
Ko sprejemamo te konstitucije od svetega sedeža, mi nehote prihaja na misel konferenca, ki jo je imel naš ustanovitelj 17. maja 1658, ko je vsakemu sobratu posebej izročil knjižico Splošnih pravil.
Prav z besedami sv. Vincencija lahko izrazimo željo, ki jo je on sam takrat izrazil:
»Od dobrote Vsevišnjega moramo pričakovati vsake vrste dobrin in blagoslova za vse, ki se bodo zvesto držali pravil, ki nam jih je sam dal: blagoslova za njih osebe, blagoslova za njih početje, blagoslova končno za vse, kar je ali kar bo njihovega… Zanesem pa se, bratje, da boste z božjo milostjo in svojo ljubeznijo danes vsi obnovili tisto zvestobo, s katero ste že do zdaj ta pravila izvajali v življenju.
Hkrati upam, da vam bosta vaša zvestoba in potrpežljivost, s katerima ste na pravila tako dolgo čakali, od božjega usmiljenja dosegli to milost, da jih boste mogli v prihodnje še laže spolnjevati« (Coste XII,11).
V ljubezni našega Gospoda Jezusa Kristusa in njegove brezmadežne Matere sem iz vsega srca vaš vdani sobrat.
V Rimu, 27. septembra 1984,
na slovesni praznik sv. Vincencija Pavelskega
RAZGLASITVENI ODLOK (1984)
Te konstitucije, ki jih je 29. junija pregledala in odobrila Sv. kongregacija za redovnike in svetne ustanove, pošiljam vsem članom naše Družbe in v soglasju s svojim svetom določam, potem, ko je minil primeren čas za njih udejstvitev, da dobijo obvezno moč od 25. januarja 1985, od praznika spreobrnitve sv. Pavla naprej.
V Rimu, 27. septembra 1984,
na slovesni praznik sv. Vincencija Pavelskega
Richard McCullen CM
Uvod
Misijonska družba, ki jo je ustanovil sv. Vincencij, si po volji Cerkve prireja svoje temeljno pravo, da bi po smernicah 2. vatikanskega cerkvenega zbora poživila svojo apostolsko dejavnost in življenje v sedanjem svetu.
Zato se zaveda, da preživlja poseben čas milosti; čuti tudi delovanje Svetega Duha, ki veje nad njo in jo spodbuja, naj se obnavlja in hodi zvesto po stopinjah sv. Vincencija.
Družba sama želi ohraniti in določiti svoje mesto in poslanstvo v Cerkvi; zato ima za potrebno, da se vrne k svojim virom ter k duhovnim izkušnjam in namenom sv. Vincencija. Tako bo lahko bolje spoznavala in skrbneje ohranjala ne le svojo začetno naravo in duha sv. ustanovitelja, ampak bo iz istih virov črpala tudi bolj bogato navdihnjenje; pozorna bo na božjo voljo, ki se kot že v Vincencijevem času na poseben način kaže v potrebah sodobnih ubogih, in bo tako uresničevala svoj poklic.
* * *
Vincencij Pavelski je bil rojen v vasi Pouy leta 1581. Že kot otrok je živel med ubogimi in spoznaval njihove življenjske razmere. Leta 1600 je postal duhovnik. Najprej je sicer želel, da bi se rešil iz skromnih razmer, v kakršnih je bil rojen. Pod vodstvom učiteljev duhovnega življenja ga je pa prevzela misel, da mora gledati, kako bi si pridobil popolnejšo svetost. Tudi božja Previdnost ga je po raznih dogodkih v njegovem življenju vodila k temu, da se je nazadnje odločil posvetiti svoje življenje blagru ubogih.
Šele ko je pri Gannesu in 25. januarja 1617 v Follevillu opravljal duhovniško službo, je spoznal, da je nujno ubogim oznanjati evangelij. Sam je trdil, da je bil to začetek njegovega poklica in Misijonske družbe.
Ko je končno avgusta istega leta v Chatillon–les–Dombes ustanovil bratovščino krščanske ljubezni za pomoč bolnim, ki so bili brez vsake pomoči, mu je postalo jasno in je tudi povedal, da je nujno oznanjati evangelij ubogim in jim pomagati.
Njegova duhovna izkušnja je polagoma dozorevala, ko je v osebi ubogih gledal Kristusa in mu služil. Še več: misel na Kristusa, ki ga je Oče poslal, da oznanja evangelij ubogim, je postala celo središče njegovega življenja in apostolskega delovanja. Prisluhnil je klicem tedanjega sveta in družbe ter se jih naučil razbirati v luči vse močnejše ljubezni do Boga in ubogih, ki so jih mučile vsakovrstne nadloge: čutil je, da je poklican lajšati vsakovrstno bedo.
Med raznimi dejavnostmi je posebno skrb posvečal oznanjevanju evangelija. Prve sodelavce je s pogodbo, sklenjeno 17. aprila 1625, zbral okoli sebe, da bi z njimi oznanjal evangelij kmečkemu ljudstvu; z listino združitve, ki so jo podpisali 4. septembra 1626, so se obvezali sestavljati Družbo, v kateri bodo živeli skupno in se posvetili zveličanju ubogega kmečkega ljudstva.
Ko so se Vincencij in sodelavci posvečali evangelizaciji ubogih, so prišli do jasnega spoznanja, da ne bo mogoče ohraniti sadov ljudskih misijonov, če ne poskrbijo za vzgojo duhovnikov. To delo so začeli leta 1628 v mestu Beauvais, ko so na škofovo željo pridigali na duhovnih vajah za klerike, ki so se pripravljali na redove. Bili so prepričani, da s tem pripravljajo Cerkvi dobre pastirje.
Vincencij je skušal pritegniti čim več sodelavcev, bogatih in revnih, preprostih in imenitnih, da bi mogel v raznovrstnih potrebah čimbolj pomagati; potem pa je uporabljal vsa sredstva, da jim je vzbujal sočutje za revne, ki so bolj kot drugi Kristusova podoba; posredno in neposredno jih je spodbujal, naj pomagajo ubogim. Triko prostovoljno zavzemanje za uboge so vse do današnjih dni posnemale Družba hčera krščanske ljubezni in bratovščine krščanske ljubezni, ki jih je ustanovil, in še druge, ki so iz njih izšle; pa še posamezniki, ki so sklenili, da sprejmejo tega duha.
V gorečnosti za uboge se je še spopolnil, ko je začel z misijoni med pogani in je leta 1648 poslal svoje prve člane na Madagaskar.
Ko je Družba rasla, je polagoma opredeljevala svoj poklic, ureditev in skupno življenje; skrbno je branila svojo posebnost, da je svetna ustanova, čeprav so v njej člani svojo stanovitnost utrjevali z zaobljubo uboštva, čistosti in pokorščine. Te značilnosti so še danes dediščina Družbe.
* * *
Vse to je v popolnem skladu z namenom sv. ustanovitelja in je bilo zapisano tudi v dokumentih, ki ugotavljajo začetek in ureditev Družbe; tako je Urban VIII. v buli »Salvatoris nostri« 12. januarja 1633 takole izjavil: »Glavni namen te Družbe in njenih članov ter posebna naloga je, da s pomočjo bolje milosti delajo za svoje zveličanje in zveličanje tistih, ki prebivajo na pristavah, v vaseh, na deželi ter v manjših krajih in naseljih; v večjih naseljih in v mestih pa naj zasebno poučujejo tiste, ki naj bi prejeli redove; vodijo naj jim duhovne vaje in naj jih pripravljajo na prejem redov. »Aleksander VII. je pa v brevu »Ex commissa nobis« 22. septembra 1655 potrdil »preproste zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine ter stanovitnosti v imenovani Družbi, ki ima namen, da bi se … vse življenje posvečali delu za zveličanje ubogega kmečkega ljudstva. Zaobljubitve pa naj nihče ne sprejema ne v imenu Družbe ne v našem imenu oziroma v imenu vladajočega papeža.« Dodal je še izjavo, da je »omenjena Misijonska družba v vsem izvzeta izpod oblasti krajevnih ordinarijev; ne velja pa to za tiste, ki jih bodo predstojniki te Družbe poslali na misijone, kolikor se le teh tiče. Omenjena Družba naj se zato ne uvršča med redovne družbe, ampak naj bo v sestavu svetne duhovščine«.
Sv. Vincencij je tej Družbi, ki jo je skrbno oblikoval v Gospodovem duhu, po večletnih izkušnjah dal splošna pravila ali konstitucije. V njih mu je bil izhodišče pogled na to, kaj je Gospod delal in učil, da bi izpolnjeval voljo Očeta, ki ga je poslal, da bi oznanjal evangelij ubogim. Tako je podal tista načela evangeljske popolnosti, ki morajo bolj živo navdihovati duhovnost, apostolsko dejavnost in bratsko življenje v njegovi ustanovi.
Poklic in poslanstvo Družbe je bolj jasno razložil v začetku Splošnih pravil, kjer je obenem nakazal pot, po kateri naj bi se uresničevala: ,Naš Gospod Jezus Kristus, ki je bil poslan na svet, da bi rešil človeški rod, je po pričevanju Svetega pisma začel delati in učiti. Prvo je izpolnil s tem, da je najpopolneje izvrševal vse kreposti; drugo pa tako, da je ubogim oznanjal evangelij ter dajal apostolom in učencem nauke, ki so potrebni za vodstvo narodov. Naša mala Misijonska družba želi s pomočjo milosti in po svojih slabih močeh posnemati Gospoda Jezusa Kristusa v njegovih krepostih in v njegovem delovanju za zveličanje bližnjega, zato je primerno, da uporablja podobna sredstva, da to sveto namero prav izvede. Potemtakem je njen namen: 1. skrbeti za lastno popolnost, tako da kolikor mogoče izvršuje kreposti, katerih nas je ta najvišji Učenik blagovolil učiti z besedo in zgledom; 2. oznanjevati evangelij ubogim, zlasti kmečkim ljudem; 3. pomagati duhovnikom, da si pridobijo znanosti in kreposti, ki jih zahteva njih stan« (Sp I,1).
* * *
S temi besedami je sv. Vincencij svojemu duhovnemu potomstvu, se pravi članom Misijonske družbe, zaupal poseben poklic, nov način skupnega življenja, pa tudi stalno spodbudo s ciljem, ki pa ga je treba neprestano in modro prilagajati času.
KONSTITUCIJE MISIJONSKE DRUŽBE
Prvi del
POKLIC
K 1.
Namen Misijonske družbe je posnemati Kristusa, ki je oznanjal evangelij ubogim. Člani in skupnosti v zvestobi do sv. Vincencija dosegajo ta namen:
a) ko se z vsemi močmi skušajo navzeti Kristusovega duha (Sp I,3), da bi dosegli poklicu primerno popolnost (Sp XII,13);
b) ko oznanjajo evangelij ubogim, zlasti bolj zapuščenim;
c) ko pomagajo pri vzgoji duhovnikov in laikov ter jih navajajo k večjemu sodelovanju pri evangelizaciji ubogih.
K 2.
Misijonska družba upošteva svoj cilj; pri tem ima pred očmi evangelij in je vedno pozorna na znamenja časa in nujnejše klice Cerkve; tako skrbi za to, da utira nova pota ter uporablja času in kraju primerna sredstva; poleg tega skuša svoja opravila presojati in prilagajati potrebam ter živeti tako, da se neprestano obnavlja.
K 3.
§ 1. Misijonska družba je papeškopravna kleriška družba apostolskega življenja; v njej člani delajo za sebi lastni apostolski cilj, ki jim ga je v dediščino zapustil sv. Vincencij in ga je Cerkev odobrila; gojijo bratsko življenje v skupnosti po svojem življenjskem načrtu ter s spolnjevanjem konstitucij teže po popolnosti v ljubezni.
§ 2. Misijonska družba v skladu z izročilom, ki izhaja od sv. Vincencija, vrši svoj apostolat v tesnem sodelovanju s škofi in škofijsko duhovščino, zaradi česar je sv. Vincencij večkrat naglašal, da je Misijonska družba svetna, čeprav uživa sebi lastno samostojnost (avtonomijo), ki ji jo podeljujeta bodisi splošni zakon ali izvzetost.
§ 3. Da bi člani Misijonske družbe uspešneje in zanesljiveje delali za cilj svoje Družbe, naredijo zaobljube stanovitnosti, čistosti, uboštva in pokorščine po konstitucijah in statutih.
K 4.
Misijonsko družbo sestavljajo kleriki in laiki. Da bi z božjo milostjo dosegla zastavljeni cilj, se skuša navzeti Kristusovega mišljenja in čustvovanja; biti želi istega duha kot on. Ta duh je jasno razviden iz evangelija in prikazan v Splošnih pravilih.
K 5.
Duh Družbe je sprejemanje duha samega Kristusa, kakor ga podaja sv. Vincencij: »Poslal me je oznanjat evangelij ubogim« (Lk 4,18). Zato »je Jezus Kristus pravilo Misijonske družbe« in naj bo središče njenega življenja in dejavnosti (Coste XII,130).
K 6.
Duh Družbe torej obsega tista najgloblja Kristusova razpoloženja, ki jih je ustanovitelj priporočal svojim članom že od začetka: ljubezen in spoštovanje do Očeta, sočutno in dejavno ljubezen do ubogih, sprejemljivost za vodstvo božje Previdnosti.
K 7.
Družba hoče svojega duha izražati s peterimi krepostmi, ki so povzete iz posebnega gledanja na Kristusa; to so: preprostost, ponižnost, krotkost, zatajevanje in gorečnost za zveličanje duš. O njih je rekel sv. Vincencij: »Družba naj si še skrbneje prizadeva, da bo te petere kreposti gojila in izvrševala tako, da bodo postale nekake dušne zmožnosti vse Družbe in bodo vedno oživljale vsa dejanja vsakega izmed nas« (Sp II,14).
K 8.
Vsi naj se vedno prizadevajo za globlje spoznanje tega duha; zato naj po zgledih in naukih sv. Vincencija prebirajo evangelij in se zavedajo, da se morajo duh in naša opravila vzajemno prepajati.
K 9.
Naš poklic – to je namen, narava in duh – mora nadalje odločati o življenju in ureditvi Družbe.
Drugi del
ŽIVLJENJE V DRUŽBI
1. poglavje
APOSTOLSKA DEJAVNOST
K 10.
Misijonska družba se že od ustanoviteljevega časa in po njegovem navdihu zaveda, da jo je Bog poklical, naj oznanja evangelij ubogim.
Iz posebnega razloga je lahko s celotno Cerkvijo prepričana, da mora v oznanjevanju evangelija gledati svojo milost in svoj poklic; to je tudi pristen izraz njene narave (prim. En 14).
Vsi člani in vsak posebej si celo upajo reči z Jezusom: »Moram oznanjati božje kraljestvo, ker sem za to poslan« (Lk 4,43).
K 11.
Ljubezen Kristusa, ki se mu je množica smilila (prim. Mr 8,2), je vir vse naše apostolske dejavnosti; spodbuja nas, da »dajajmo evangeliju dejansko učinkovitost« (Coste XII,84).
Naše oznanjevanje v besedi in dejanju naj bi v različnih okoliščinah krajev in časov težilo za tem, da bi vsi, ki bi se spreobrnili in prejeli zakramente, zaživeli za »kraljestvo, nov svet, novo stanje stvari, nov način bivanja, za življenje, sožitje z drugimi; v vse to namreč uvaja evangelij« (En 23).
K 12.
Družba si je zastavila nalogo, da oznanja evangelij; pri tem naj bi upoštevala naslednja navodila:
a) jasno in izrecno prvenstvo apostolata med reveži; oznanjevati evangelij tem je znamenje, da se je približalo božje kraljestvo na zemlji (prim. Mt 11,5);
b) če smo pozorni na to, kakšna je dejansko človeška družba, zlasti na to, kaj povzroča neenako razdelitev dobrin na svetu, bomo bolje spolnjevali preroško nalogo oznanjevanja;
c) nekaj enakosti z reveži naj bo in zavest, da ne bomo samo mi njim oznanjali evangelij, temveč da ga bodo tudi oni nam;
č) imejmo pravi smisel za skupnost pri apostolskem delovanju, tako da se med seboj krepimo v skupnem poklicu;
d) po vzoru prvih misijonarjev v Družbi bodimo pripravljeni za delo po vsem svetu;
e) stalno spreobračanje naj bo naloga vsakega člana in celotne Družbe po nauku sv. Pavla, ki opominja: »Ne ravnajte se po tem svetu, ampak preobrazujte se z obnovo svojega mišljenja« (Rim 12,2).
K 13.
Province naj same presojajo, kakšne oblike apostolata naj sprejmejo, da bodo zveste duhu in zgledu sv. Vincencija. Svojo apostolsko dejavnost naj vključujejo v pastoralno delo krajevne Cerkve po odločbah in navodilih, ki jih izdajajo sveti sedež, škofovske konference in krajevni škofje.
K 14.
Ljudske misijone, ki so bili ustanovitelju izredno pri srcu, je treba bolj zvesto pospeševati. Zato se bomo posvečali misijonskemu delu, prilagojenemu razmeram in krajem; iskali bomo vse možnosti, da damo temu delu nov polet, bodisi da z njim obnovimo in zgradimo pravo krščansko skupnost bodisi da v nevernih zbudimo vero.
K 15.
Vzgoja v bogoslovnih semeniščih je bila že od začetka ena Družbenih dejavnosti, zato naj se primerno in učinkovito obnovi.
Sobratje naj poleg tega dajejo duhovnikom duhovno pomoč bodisi pri njihovem stalnem oblikovanju bodisi z gojitvijo pastoralnega študija. Zbujajo naj v njih željo, da bi se zavzeli za blagor revežev, saj si jih je Cerkev izbrala za svoj delež.
Naj prebujajo in pravilno pripravljajo laike tudi za pastoralno delo, ki je potrebno v krščanski skupnosti.
Končno naj klerike in laike uče, da bodo združeno delali in se pri oblikovanju krščanske skupnosti vzajemno podpirali.
K 16.
Med apostolskimi dejavnostmi Družbe zavzemajo odlično mesto misijoni med pogani ali med ljudstvi, ki so glede evangelizacije v podobnih razmerah.
Ko misijonarji snujejo novo cerkveno skupnost, naj skrbno pazijo na »semina Verbi« (semena Besede), ki jih najdejo v kulturi in vernosti ljudstva (prim. En 53).
K 17.
Misijonska družba in usmiljene sestre imajo isto duhovno dediščino, zato naj jim sobratje radi pomagajo, če so naprošeni; zlasti še glede duhovnih vaj in duhovnega vodstva.
Pri dejavnostih, ki so jih skupno sprejeli, naj vedno z njimi bratsko sodelujejo.
K 18.
Province in sobratje sami naj posnemajo sv. Vincencija, ki je po zgledu prilike o usmiljenem Samarijanu (Lk 10,30–37) z uspešnim delovanjem pomagal zapuščenim; po svojih močeh naj bi pomagali tistim, ki so odrinjeni na rob družbe, dalje žrtvam raznih nesreč in krivic; pa tudi tistim, ki jih je zajela moralna beda sedanjega časa.
Skušajo naj njim v prid in v sodelovanju z njimi zadostiti zahtevam socialne pravičnosti in evangeljske ljubezni.
2. poglavje
SKUPNO ŽIVLJENJE
K 19.
Sv. Vincencij je v Cerkvi zbral člane zato, da bi se v novi obliki skupnega življenja posvetili evangelizaciji revežev. Vincencijanska skupnost je namreč urejena tako, da pripravlja apostolsko dejavnost, ki jo vztrajno goji in podpira. Tako se vsi v bratski skupnosti živeči člani in vsak posebej stalno obnavljajo in prizadevajo spolnjevati skupno poslanstvo.
K 20.
Kakor Cerkev in v Cerkvi ima Družba najvišje počelo svojega delovanja in življenja v presveti Trojici.
a) Živimo namreč v skupnosti, da bi oznanjali Očetovo ljubezen do ljudi, to ljubezen pa izražamo v svojem življenju.
b) Posnemamo Kristusa, ki je zbral apostole in učence in z njimi bratsko živel, da je tako oznanjal evangelij ubogim.
c) Po navdihu Svetega Duha ustvarjamo pri svojem misijonskem poslanstvu medsebojno edinost, da tako prepričljivo pričamo za Kristusa Odrešenika.
K 21.
§ 1) Skupno življenje je značilnost in redna oblika življenja Družbe že od njenega začetka; tako je jasno hotel sv. Vincencij. Zato morajo člani po predpisih lastnega prava prebivati v zakonito ustanovljeni hiši ali skupnosti.
§ 2. Z bratskim sožitjem, ki ga stalno hrani poslanstvo, oblikujemo skupnost tako, da delamo za osebni in občestveni napredek ter za uspešnejše delo evangelizacije.
K 22.
Skupnosti pripadamo s tem, da ji darujemo sebe in vse svoje. Hkrati pa je treba primerno upoštevati, kar spada k zasebnemu življenju. Do vsega tega imejmo spoštovanje. Skupnost naj pospešuje osebne talente. Pobude sobratov naj se presojajo v luči namena in poslanstva. Tako se ob posebnostih in karizmah posameznikov skupnost krepi in poslanstvo postaja rodovitno.
K 23.
Vsaka krajevna skupnost naj uživa potrebno samostojnost, da bo to res kraj, kjer prihaja do veljave skupno usklajevanje apostolata in življenja bodisi province ali Družbe. Saj je krajevna skupnost živi del celotne Družbe.
K 24.
Da bo skupno življenje res pripomoglo k našemu apostolatu, naj bo prežeto z ljubeznijo; v njem skušajmo gojiti zlasti petere kreposti; tako bo svetu res znamenje novega življenja po evangeliju. Zato:
a) si bomo prizadevali za čim večjo slogo, da bomo lahko izvrševali svoje poslanstvo; pomagali si bomo med seboj zlasti v težavah; s preprostim srcem si bomo med seboj deliti veselje;
b) ob pomoči nujne službe oblasti bomo gojili odgovornost in skupaj s superiorjem odkrivali božjo voljo v življenju ter delovanju; tako bo naša pokorščina dejavna; med seboj bomo gojili dialog, da ne bi prevladala individualna oblika življenja;
c) v ponižni in bratski ljubezni bomo pozorni na mišljenje in potrebe vsakega sobrata in bomo tako skušali premagati težave, ki jih prinaša skupno življenje; bratske opomine si bomo dajali blago in pripravljeni bomo na medsebojno spravo;
č) skrbno bomo skušali ustvariti take razmere, kot so potrebne za delo, počitek, molitev in bratski pogovor; zato bomo previdno in modro uporabljali občila in brez škode za zahteve apostolata namenili kakšen del hiše skupnosti, tako da bo tam zavarovana njena domačnost.
K 25.
Skupnost stalno oblikuje sama sebe zlasti s tem, da obnavlja glavne sestavine našega življenja in dela; to so:
a) skupna hoja za Kristusom, oznanjevalcem evangelija, ki poraja v nas posebne vezi ljubezni in naklonjenosti; zaradi tega bomo medsebojno spoštovanje združevali z iskreno dobrohotnostjo, kot to delajo dobri prijatelji (Sp VIII,2);
b) oznanjevanje evangelija ubogim, ki daje edinost vsem našim opravilom, ne uničuje talentov in sposobnosti, čeprav so različne, temveč jih usmerja k izvrševanju tega poslanstva;
c) molitev, zlasti pa evharistija, ki imamo v njej vir duhovnega, skupnostnega in apostolskega življenja;
č) naše imetje, ki bo po nauku sv. Vincencija skupno in ga bomo radi med seboj delili.
Naše življenje tako res postane skupnost bratskega sožitja, dela, molitve in imetja.
K 26.
§ 1. Bolni, slabotni in ostareli sobratje nam bodo močno pri srcu; v njihovi navzočnosti bomo gledali blagoslov naših hiš. Zato jim bomo nudili ne samo zdravniško pomoč in olajšave za življenje, temveč jim bomo dali mesto tudi pri družinskem življenju in apostolatu.
§ 2. Za rajne sobrate pa bomo zvesto darovali v statutih predpisane molitve.
K 27.
Vsaka skupnost bo skušala izdelati občestveni načrt v smislu konstitucij, statutov in provincialnih norm. Ta načrt naj se upošteva v urejanju življenja in dela, pri sejah svetov in pri občasni presoji našega življenja in delovanja.
3. poglavje
ČISTOST, UBOŠTVO, POKORŠČINA
K 28.
V želji, da nadaljujemo Kristusovo poslanstvo, se v Družbi vse življenje posvečujemo evangelizaciji ubogih. Da moremo opravljati ta poklic, gojimo čistost, uboštvo in pokorščino v smislu konstitucij in statutov. »Naša najmanjša Misijonska družba (je v prizadevanju), da bi služila zveličanju duš, zlasti zveličanju ubogega kmečkega ljudstva, (namreč) prepričana, da v resnici ne more uporabljati boljšega in pripravnejšega orožja od tistega, ki ga je s tolikim uspehom in pridom uporabila večna Modrost« (Sp II,18).
K 29.
§ 1. Ker posnemamo Kristusa v njegovi ljubezni do vseh ljudi, zaradi božjega kraljestva gojimo popolno čistost (= se z zaobljubo obvežemo k popolni čistosti) v celibatu. Sprejmemo jo kot dar, ki ga nam podeljuje osebna in neizmerna božja dobrohotnost.
§ 2. Tako bolj na široko odpiramo svoja srca Bogu in bližnjemu; vse naše delovanje postane vesel izraz ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, ki se bo v polnosti razodela v večnosti.
K 30.
Čistost bomo ohranili s tesno povezanostjo s Kristusom, z zares bratsko skupnostjo, z apostolsko zavzetostjo in gojitvijo askeze, ki je preizkušena v Cerkvi. Tako bo čistost kot trajen in zrel odgovor na božji klic vir duhovne rodovitnosti v svetu; veliko bo tudi pripomogla, da bomo dosegli človeško zrelost.
K 31.
»Ker je Kristus, pravi gospodar vseh stvari, uboštvo tako ljubil, da ni imel, kamor bi glavo položil, in ker je postavil tiste, ki so z njim delovali na misijonih, namreč apostole in učence, na enako stopnjo uboštva, tako da niso imeli ničesar svojega…, zato naj si vsak prizadeva, da bo po svojih slabih močeh v izvrševanju te kreposti posnemal Gospoda Jezusa« (Sp III,1). S tem bodo člani pokazali, da so popolnoma odvisni od Boga, in bo tudi evangelizacija ubogih postala uspešnejša.
K 32.
§ 1. Ko člani opravljajo svojo službo v smislu namena Družbe in po načrtu skupnosti, naj imajo zavest, da jih veže splošni zakon dela.
§ 2. Sadovi dela ali karkoli posameznik dobi po včlanjenju v Družbo kot pokojnino, podporo ali zavarovanje (op.: zavarovalnino; glede izraza prim. kan. 668,3) je po njenem lastnem pravu lastnina skupnosti, tako da nam bo po zgledu prvih kristjanov zares vse skupno in da se bomo dobrohotno med seboj podpirali.
K 33.
Ob pogledu na življenjske razmere ubogih naj naše življenje razodeva preprostost in skromnost. Sredstva za apostolat so sicer lahko bolj uspešna in moderna, vendar se pri njih varujmo vsakega razkazovanja.
Kar je potrebno za vzdrževanje in izpopolnjevanje sobratov ter za uspešno delo, naj bo kolikor mogoče sad dela vseh. Družba pa naj se varuje, da bi kakorkoli kopičila imetje, in naj iz svojega rada deli revežem; tako bo varna pred pohlepom in bo dajala pričevanje zmaterializiranemu svetu.
K 34.
Za uporabo dobrin in razpolaganje z njimi je treba v moči zaobljube po konstitucijah in statutih imeti predstojnikovo soglasje. Če pa hočemo gojiti duha uboštva, nikakor ni zadosti superiorjevo soglasje; zato mora vsak sam misliti, kaj je bolj prikladno in primerno za življenje in službo v duhu našega ustanovitelja, ki je izražen v Splošnih pravilih.
K 35.
Osebno lastnino bomo v smislu temeljnega statuta za uboštvo v Družbi z dovoljenjem predstojnika uporabljali za karitativna dela, pa tudi za sobrate; ogibali se bomo razlik med seboj.
K 36.
Zavedamo se, da so človeške zmožnosti omejene; ko posnemamo zveličavno delovanje Kristusa, ki je bil pokoren do smrti, se bomo pod vodstvom Svetega Duha radi skušali ukloniti Očetovi volji, ki se nam različno razodeva.
K 37.
§ 1. Ker smo deležni skrivnosti pokornega Kristusa, moramo vsi skupaj odkrivati, kaj je Očetova volja, in si izmenjavati izkušnje ter se odkrito in z zavestjo odgovornosti pogovoriti. Pri tem se srečujejo različne starosti in značaji; tako potem zore in pridejo na dan skupna nagnjenja, ki vodijo do določenih sklepov.
§ 2. Sobratje naj si kolikor moči prizadevajo, da bodo hitro, veselo in vztrajno ubogali predstojnike; to naj store odgovorno in se spominjajo besed sv. Vincencija. Predstojnikove odločitve naj skušajo v luči vere upoštevati tudi takrat, ko sodijo, da sami bolj pravilno mislijo.
K 38.
§ 1. V moči zaobljube pokorščine smo dolžni ubogati svetega očeta, generalnega superiorja, vizitatorja, hišnega superiorja in njihove namestnike, ki nam ukazujejo v soglasju s konstitucijami in statuti.
§ 2. Škofom, v škofijah katerih je ustanovljena Družba, pa bomo v smislu in duhu sv. Vincencija izkazovali pokorščino po splošnem in lastnem pravu naše ustanove.
K 39.
S posebno zaobljubo stanovitnosti se zavežemo, da bomo ves čas življenja v Družbi delali za namene omenjene Družbe z izvrševanjem opravil, ki nam jih bodo po konstitucijah in statutih določili predstojniki.
4. poglavje
MOLITEV
K 40.
§ 1. Gospod Kristus je bil stalno najtesneje povezan z Očetom in je v molitvi odkrival njegovo voljo, ki je bila najvišje načelo njegovega življenja, poslanstva in žrtvovanja za zveličanje sveta. Tudi učence je učil, naj v istem duhu vedno molijo in nikoli ne prenehajo.
§ 2. Tudi mi, ki smo v Kristusu posvečeni in poslani v svet, bomo v molitvi prizadevno iskali znamenja božje volje in skušali posnemati Kristusovo pripravljenost; vse bomo presojali po njegovem mišljenju. Tako Sveti Duh spreminja naše življenje v duhovno daritev in postajamo vedno bolj sposobni za sodelovanje pri Kristusovem poslanstvu.
K 41.
»Dajte mi moža molitve in sposoben bo za vse« (Coste XI,83). Po nauku sv. Vincencija je molitev za misijonarja vir duhovnega življenja; z njo se spreminja v Kristusa, se prepaja z evangeljskim naukom, presoja stvari in dogodke pred Bogom ter ostaja v njegovi ljubezni in usmiljenju. Tako Kristusov duh vedno daje našim besedam in dejanjem uspeh.
K 42.
V misijonarjevem življenju se apostolska vključitev v svet, skupno življenje in doživljanje Boga med seboj dopolnjujejo in zraščajo v enoto. V molitvi se stalno obnavljajo vera, bratska ljubezen in apostolska gorečnost; v delovanju pa se dejavno razodevata ljubezen do Boga in bližnjega. Če sta tesno povezana molitev in apostolat, postane misijonar mož molitve pri delu in apostol v molitvi.
K 43.
Misijonarjeva molitev bo izraz sinovskega duha, ponižnosti, zaupanja v božjo Previdnost in ljubezni do božje dobrote. Tako se učimo moliti kot ubogi v duhu, v trdni zavesti, da naši slabosti daje moč Sveti Duh; saj on razsvetljuje naš razum, da temeljiteje spoznamo potrebe sveta, in krepi voljo, da jih bolj uspešno lajšamo.
K 44.
Naša molitvena sposobnost bo prišla do veljave posebno tedaj, ko bomo oznanjali božjo besedo, delili zakramente in izvrševali dela ljubezni, pa tudi v življenjskih tegobah. Ko oznanjamo evangelij ubogim, moramo v njih odkrivati in premišljevati Kristusa; ko skrbimo za ljudstvo, h kateremu smo poslani, molimo ne samo zanj, temveč tudi z njim in se radi neprisiljeno udeležujmo njegove vere in pobožnosti.
K 45.
Liturgično molitev bomo opravljali živo in pristno.
§ 1. Naše življenje naj teži k vsakodnevni Gospodovi večerji kot k svojemu vrhuncu. Iz nje nam kot iz studenca doteka moč za naše delovanje in bratsko občestvo. Kristusova evharistija nam ponavzoča Kristusovo smrt in vstajenje, v Kristusu se spreminjamo v živo daritev, v njej se izraža in utrjuje skupnost božjega ljudstva.
§ 2. K zakramentu pokore bomo pristopali pogosto, da bi mogli priti do stalnega spreobračanja in iskrenosti v poklicu.
§ 3. Z molitvijo duhovnih dnevnic združujemo glasove in srca in pojemo hvalnice Gospodu; k njemu se dviga naša nenehna molitev in molimo za vse ljudi. Zato bomo hvalnice in večernice molili skupno, razen če nas ne opravičuje apostolat.
K 46.
V občestveni molitvi imamo najboljši pripomoček za poživitev in prenovo življenja, zlasti ko opravljamo bogoslužje božje besede in pri njem sodelujemo ali pa ko v bratskem pogovoru delimo med seboj sadove svojih duhovnih in apostolskih skušenj.
K 47.
§ 1. Kolikor bo mogoče, se bomo po izročilu sv. Vincencija skušali zasebno ali skupno posvetiti premišljevalni molitvi vsak dan eno uro. Tako se usposabljamo za to, da dojamemo Kristusovega duha in najdemo primernih potov za izvrševanje njegovega poslanstva. S premišljevanjem se tudi pripravljamo na občestveno in liturgično molitev ter ji dajemo širino in dopolnilo.
§ 2. Med letom bomo zvesto opravili duhovne vaje.
K 48.
Kot priče in oznanjevalci božje ljubezni moramo izkazovati posebno pobožnost in češčenje skrivnosti Svete Trojice in učlovečenja.
K 49.
§ 1. Prav posebno bomo častili Marijo, Mater Kristusa in Cerkve, saj je ona po besedah sv. Vincencija bolj kot vsi verniki globoko razumela evangeljska načela in jih uresničevala.
§ 2. Pobožnost do brezmadežne Device Marije bomo razodevali različno: pobožno bomo obhajali njene praznike in se pogosto zatekali k njej, zlasti z molitvijo rožnega venca. Širili bomo posebno sporočilo, ki ga je v svoji materinski dobrohotnosti izrazila s čudodelno svetinjo.
K 50.
Pri srcu nam bo češčenje sv. Vincencija ter svetnikov in blaženih iz vincencijanske družine. Stalno se bomo poglabljali v dediščino ustanovitelja, ki jo imamo v njegovih spisih in v Družbenem izročilu, da se naučimo ljubiti tisto, kar je ljubil, in izvrševati, kar je učil.
5. poglavje
ČLANI
1. Člani na splošno
K 51.
Člani Misijonske družbe so Kristusovi učenci, ki jih je Bog poklical, da nadaljujejo njegovo poslanstvo, ko so bili sprejeti v Družbo; zato se po svojih močeh prizadevajo, da se odzovejo božjemu klicu z delom po naukih, duhu in smernicah sv. Vincencija Pavelskega.
K 52.
§ 1. Člani so kleriki in bratje, ki so po krstu in birmi vsi deležni Kristusovega kraljevskega duhovništva; vsi se imenujejo tudi misijonarji.
a) Kleriki, to je duhovniki in diakoni, opravljajo svoj poklic vsak v svojem redu. Po zgledu našega Gospoda Jezusa Kristusa, Duhovnika, Pastirja in Učitelja opravljajo trojno službo v vseh oblikah apostolata, ki z njimi lahko pomagajo uresničevati namen Družbe. (Mednje se štejejo sobratje, ki se pripravljajo za prejem redov).
b) Laiki, ki jih pri nas imenujemo brate, so izbrani za cerkveni in Družbeni apostolat; tega opravljajo z deli, primernimi njihovi usposobljenosti.
§ 2. Vsi ti so ali samo sprejeti ali pa tudi včlanjeni, kakor določajo konstitucije in statuti.
2. Sprejem v Družbo
K 53.
§ 1. Kandidat je sprejet v Družbo, ko na svojo prošnjo pride, da opravi čas preizkušnje v notranjem semenišču.
§ 2. Pravico sprejemati kandidate v notranje semenišče imata ob upoštevanju vsega, kar je treba upoštevati:
a) za vso Družbo generalni superior, ko prej zasliši svoj svet;
b) za provinco vizitator, ko prej zasliši svoj svet.
§ 3. Glede zahtev za sprejem se je treba držati splošnega prava.
K 54.
§ 1. Ves čas priprave na včlanjenje v Družbo naj ne bo krajši od dveh in daljši od devetih let od sprejema v notranje semenišče.
§ 2. Ko mine polno leto od sprejema v Družbo, član po našem izročilu s trdnim sklepom pokaže svojo voljo, da bo ves čas življenja v Družbi delal za zveličanje ubogih po konstitucijah in statutih.
§ 3. Pravico pripustiti koga k trdnemu sklepu imata ob upoštevanju vsega, kar je treba upoštevati:
a) za vso Družbo generalni superior, ko prej zasliši svoj svet in ravnatelja notranjega semenišča;
b) za provinco pa vizitator, ko prej zasliši svoj svet in ravnatelja notranjega semenišča.
K 55.
§ 1. Naše zaobljube so večne, ne redovniške, pridržane, tako da lahko dasta spregled samo papež in generalni superior.
§ 2. Te zaobljube je treba razlagati zvesto po predlogu sv. Vincencija, ki ga je potrdil Aleksander VII. z brevejem »Ex commissa nobis« (22.9.1655) in »Alias nos supplicationibus« (12.8.1659).
K 56.
Pravico pripustiti k zaobljubam, ob upoštevanju vsega, kar je treba upoštevati, ima:
a) za vso Družbo generalni superior v soglasju s svojim svetom in po posvetovanju s kandidatovimi vzgojitelji;
b) za provinco pa vizitator v soglasju s svojim svetom in po posvetovanju s kandidatovimi vzgojitelji.
K 57.
§ 1. Ko da višji predstojnik kandidatu na njegovo prošnjo dovoljenje, da naredi zaobljube in jih res naredi, je včlanjen v Družbo in s sprejemom diakonata vanjo inkardiniran.
§ 2. Sobrata, ki še ni včlanjen v Družbo, ni mogoče pripustiti k redovom. Če pa je včlanjen sobrat, ki je že klerik, je s tem inkardiniran v Družbo.
K 58.
§ 1. Zaobljubitev mora potekati vpričo superiorja ali sobrata, ki ga je določil.
§ 2. Po Družbenem običaju naj bosta prošnja za zaobljubitev in potrdilo o njej pismena. O zaobljubitvi je treba čimprej obvestiti generalnega superiorja. Zaobljube se naredijo po naslednjih obrazcih:
a) Gospod, moj Bog, jaz, I. I., vpričo preblažene Device Marije obljubim, da bom po Kristusovem zgledu vse svoje življenje v Misijonski družbi zvesto posvetil delu za evangelizacijo ubogih. Zato v zaupanju na tvojo milostno pomoč obljubim čistost, uboštvo in pokorščino po konstitucijah in statutih naše Družbe.
b) Jaz, I. 1., vpričo preblažene Device Marije obljubim Bogu, da bom po Kristusovem zgledu vse svoje življenje v Misijonski družbi zvesto posvetil delu za evangelizacijo ubogih. Zato v zaupanju na božjo milostno pomoč obljubim Bogu čistost, uboštvo in pokorščino po konstitucijah in statutih naše Družbe.
c) Jaz I. I., nevredni (duhovnik, klerik, brat) Misijonske družbe, vpričo preblažene Device Marije in vsega nebeškega zbora obljubim čistost, uboštvo in pokorščino našemu predstojniku in njegovim naslednikom po pravilih ali konstitucijah naše Družbe; vrh tega obljubim, da bom vse svoje življenje v omenjeni Družbi posvetil delu za zveličanje ubogega kmečkega ljudstva – ob milostni pomoči istega vsemogočnega Boga, ki ga za to ponižno prosim.
3. Pravice in dolžnosti članov
K 59.
§ 1. Vsi člani Družbe uživajo v smislu splošnega in našega lastnega prava Družbi podeljene pravice, privilegije in duhovne milosti, razen če ni očitno drugače zaradi narave stvari.
§ 2. Vsi v Družbo včlanjeni člani uživajo po splošnem in našem lastnem pravu iste pravice in jih vežejo iste dolžnosti, razen tistih, ki se nanašajo na izvrševanje svetega reda in na oblast, ki je njemu pridržana. Sobratje, ki so v Družbo samo sprejeti, uživajo pravice in jih vežejo dolžnosti, kakor jih določajo konstitucije, statuti in provincialne norme.
K 60.
Po splošnem in našem lastnem pravu imajo sobratje, ki so včlanjeni Družbo, aktivno in pasivno volilno pravico, če je niso po pravu izgubili.
K 61.
Pasivno volilno pravico imajo vsi sobratje po treh letih od včlanjenja v Družbo, če so izpolnili petindvajset let; v veljavi pa ostanejo vsi pogoji, ki jih za različne dolžnosti in službe določata splošno in Družbeno lastno pravo.
K 62.
Člane Družbe vežejo poleg dolžnosti po lastnem pravu tudi skupne dolžnosti klerikov, ki jih določa splošno pravo v kan. 273–289, in to ne samo klerike, kot je jasno, posebno tista o nošnji duhovniške obleke (kan. 284) in o opravljanju molitvenih ur (kan. 276), temveč tudi laike, če ni iz narave stvari ali konteksta besedila jasno drugače.
K 63.
Vsi se morajo, in to z aktivno odgovorno pokorščino, držati konstitucij in statutov ter drugih Družbenih določb.
K 64.
Držijo naj se tudi odredb krajevnih ordinarijev, kolikor niso v nasprotju z našo izvzetostjo.
4. Pripadnost sobratov provinci in hiši
K 65.
Vsak član Misijonske družbe mora po našem lastnem pravu pripadati kaki provinci, hiši ali skupnosti z veljavo hiše.
K 66.
Člani imajo v provinci, hiši ali skupnosti z veljavo hiše, kamor pripadajo:
a) pravice in dolžnosti po konstitucijah in statutih;
b) lastnega in neposrednega krajevnega in višjega predstojnika;
c) aktivno in pasivno volilno pravico.
K 67.
§ 1. Član, ki je od generalnega superiorja ali vizitatorja s pristankom njunih svetov pravno veljavno dobil dovoljenje, da biva zunaj hiše ali tudi zunaj skupnosti, mora vedno pripadati kakšni hiši ali skupnosti, da v njej uživa pravice in ga vežejo dolžnosti v smislu dovoljenja, ki mu je dano.
§ 2. Dovoljenje pa naj se daje iz upravičenega razloga, vendar ne dalj kot za eno leto, razen zaradi zdravljenja, študija ali apostolata v imenu Družbe.
5. Izstop in odslovitev članov
K 68.
Pri izstopu in odslovitvi članov se je v Misijonski družbi treba držati splošnega in našega lastnega prava.
K 69.
§ 1. Sobrat, ki še ni v Družbo včlanjen, jo lahko svobodno zapusti s tem, da predstojnikom razodene svojo voljo.
§ 2. Istega nevčlanjenega sobrata lahko iz upravičenega razloga odslovi generalni superior ali vizitator, ko zaslišita svoj svet in njegove vzgojitelje.
K 70.
Generalni superior lahko iz tehtnega vzroka s pristankom svojega sveta dovoli včlanjenemu sobratu, da biva zunaj Družbe, a ne več kot tri leta; ostanejo pa mu iste dolžnosti, ki jih je mogoče uskladiti z njegovim življenjem v novih razmerah. Za člana skrbijo še naprej Družbeni predstojniki, nima pa aktivne in pasivne glasovalne pravice. Če pa gre za klerika, je poleg tega potreben pristanek ordinarija kraja, kjer mora živeti; po predpisu kan. 745 ima on skrb za njega in od njega je odvisen.
K 71.
Generalni superior lahko v soglasju s svojim svetom članu iz tehtnega vzroka dopusti, da izstopi iz Družbe, in mu da spregled od zaobljub po določbi kan. 743.
K 72.
§ 1. V Družbo včlanjenega sobrata, ki se odteguje skupnosti in oblasti predstojnikov, naj ti skrbno iščejo in mu pomagajo, da vztraja v svojem poklicu (op.: kan. 665,2).
§ 2. Če pa se član po šestih mesecih ne vrne, izgubi aktivno in pasivno glasovalno pravico in ga po K 74 § 1 generalni superior s svojim odlokom lahko odslovi.
K 73.
§ 1. S samim dejanjem velja za odslovljenega iz ustanove član, ki
a) je javno odpadel od katoliške vere;
b) je sklenil ali, tudi samo civilno, poskušal skleniti zakon.
§ 2. V teh primerih naj višji predstojnik s svojim svetom brez kakršnegakoli odlašanja, ko je zbral dokaze, da izjavo, da po kan. 694 pravno obstaja razlog za odslovitev.
K 74.
§ 1. Člana je treba odsloviti po predpisih kan. 695, 698, 699,1.
§ 2. Člana je mogoče odsloviti po predpisih kan. 696, 697, 698, 699,1.
§ 3. Ob velikem zunanjem pohujšanju ali če ustanovi grozi velika škoda, sme višji predstojnik ali, če je nevarno odlašati, tudi krajevni predstojnik s privolitvijo svojega sveta člana takoj izgnati iz hiše po predpisu kan. 703.
K 75.
Odločbo o odslovitvi je treba čim prej sporočiti članu, ki se ga tiče, in mu dati možnost, da v desetih dneh, odkar je odločbo sprejel na znanje, vloži pritožbo na sveti sedež. Pritožba ima odložilni učinek. Da ima odločba o odslovitvi veljavo, se je treba držati kan. 700.
K 76.
§ 1. Z zakonito odslovitvijo takoj prenehajo pravice in dolžnosti, ki jih je član imel v Družbi. Če pa je klerik, se je treba držati predpisov kan. 693 in 701.
§ 2. Tisti, ki Družbo zakonito zapustijo ali so iz nje zakonito odslovljeni, ne morejo od nje ničesar zahtevati za kakršnokoli v njej opravljeno delo.
§ 3. Družba naj vendar do člana, ki se od nje loči, ohranja pravšnost in evangeljsko ljubezen, kot je določeno v kan. 702.
6. poglavje
VZGOJA
1. Splošna načela
K 77.
§ 1. Naša vzgoja mora stalno napredovati v to smer, da bodo sobratje prežeti z Vincencijevim duhom postali sposobni opravljati Družbeno poslanstvo.
§ 2. Naj torej vedno bolj spoznavajo, da je Jezus Kristus središče našega življenja in Družbeno pravilo.
K 78.
§ 1. Čas vzgoje kakor tudi vse naše življenje naj bosta tako urejena, da nas bo Kristusova ljubezen vedno bolj priganjala k uresničevanju Družbenega namena. Sobratje naj kot Gospodovi učenci ta namen dosegajo z zatajevanjem samega sebe in stalnim spreobračanjem h Kristusu.
§ 2. Sobratje naj gojijo božjo besedo, zakramentalno življenje, občestveno in osebno molitev ter vincencijansko duhovnost.
§ 3. Gojenci naj poleg tega v redu opravijo študij, ki ga predpisuje cerkveni zakon, da si pridobijo potrebno znanje.
§ 4. Vsi naj se že od začetka ustrezno svoji izobrazbi in sposobnosti priložnostno vadijo v pastoralnem delu, posebno še skupaj z vzgojitelji; naj obiskujejo tudi reveže in se seznanjajo z njihovimi razmerami. Tako bo vsak v skladu s svojimi sposobnostmi laže odkril svoj poklic v skupnosti.
§ 5. Vzgojna načela naj se izvajajo tako, kot je primerno starosti gojencev; s tem da se naučijo imeti vedno bolj oblast nad seboj, se bodo navadili pametno uporabljati svobodo, z veseljem in marljivo delati ter se bližati krščanski zrelosti.
K 79.
Sobratje, ki so se odzvali božjemu klicu v skupnosti, naj se med vzgojo učijo živeti skupno vincencijansko življenje. Skupnost pa naj ves čas vzgoje podpira osebne pobude posameznikov.
K 80.
Pri vzgoji naših naj vlada skladnost med raznimi oblikami izobrazbe; med stopnjami, ki si sledijo, naj se ohrani organska enotnost. Vse pa naj bo tako urejeno, da služi pastoralnemu namenu, ki je lasten Družbi.
K 81.
Vzgojo naših je treba raztegniti na ves čas življenja in jo obnavljati.
2. Notranje semenišče
K 82.
Da se kandidati sprejmejo v notranje semenišče, morajo med zahtevanimi pogoji pokazati, da so sposobni za življenje vincencijanskega poklica v skupnosti.
83.
§ 1. Notranje semenišče je čas, ko sobratje začno s poslanstvom in življenjem v Družbi, ko s pomočjo skupnosti in vzgojiteljev od bliže spoznavajo svoj poklic in se s posebno vzgojo pripravljajo na prostovoljno včlanjenje v Družbo.
§ 2. Notranje semenišče mora trajati vsaj dvanajst bodisi neprekinjenih ali prekinjenih mesecev. Če se meseci prekinejo, mora provincialni zbor določiti število neprekinjenih mesecev in kdaj se obdobje notranjega semenišča vključi v študijsko leto.
K 84.
Zato mora ta čas vsa vzgoja težiti za tem, da semeniščniki:
a) dosežejo zrelost;
b) se postopoma uvajajo v pravo poznavanje in doživljanje misijonskega poslanstva in Družbenega življenja;
c) pridejo do izkustvenega stika z Bogom, posebno v molitvi.
K 85.
Da semeniščniki to dosežejo, bodo marljivo skrbeli:
a) da si pridobijo primerno in konkretno spoznanje ljudi, zlasti revežev, njihovih potreb, želja in problemov;
b) da si pridobijo spoznanje posebne narave, duha in nalog Družbe; v ta namen preučujejo vire, zlasti življenje in delo sv. Vincencija, zgodovino in izročila Družbe, ter v primerni obliki dejavno sodelujejo pri našem apostolatu;
c) da bolj vneto gojijo študij in premišljevanje evangelija ter celotnega Svetega pisma;
č) da dejavno sodelujejo s skrivnostjo in poslanstvom Cerkve kot odrešenjske skupnosti;
d) da po nauku sv. Vincencija spoznavajo in živijo po evangeljskih načelih, zlasti pa gojijo čistost, uboštvo in pokorščino.
K 86.
Semeniščniki so tesno povezani s provincialno in krajevno skupnostjo, v kateri živijo; za njihovo vzgojo so odgovorni vsi; usklaja pa jo in ji daje duha ravnatelj notranjega semenišča.
3. Veliko semenišče
K 87.
§ 1. Čas velikega semenišča je namenjen popolni izobrazbi za vincencijansko službeno duhovništvo tako, da se gojenci po zgledu Kristusa–Oznanjevalca vzgoje za oznanjevanje evangelija, za obhajanje bogoslužja in za pastirstvo vernikov.
§ 2. Po duhu sv. Vincencija in Družbenem izročilu naj bo vzgoja naših usmerjena predvsem k oznanjevanju ljubezni do ubogih.
K 88.
Izobrazba naših naj upošteva družbeno stvarnost, tako da jim študij pomaga do kritičnega gledanja na današnji svet in do kritične sodbe o njem. Gojenci pa naj se s spreobračanjem srca začno dejavno vključevati v krščansko delo za uvedbo pravičnosti; vedno bolj naj se zavedajo, kje so korenine siromaštva v svetu, in odkrivajo zapreke za evangelizacijo. Vse to naj se godi v luči božje besede in pod vodstvom vzgojiteljev.
K 89.
V gojencih naj se gojijo čustvena zrelost in misijonarske vrline, kot so: sposobnost ustanavljati in voditi skupnosti, odgovornost, kritičen duh in ravnanje, hitra velikodušnost in moč, da se trdno zavežejo za uresničenje Družbenega namena.
K 90.
Vizitator mora določiti primeren čas, da gojenci po končanem teološkem študiju izvršujejo opravila diakonskega reda, preden dosežejo duhovništvo.
4. Vzgoja bratov
K 91.
§ 1. Posebna skrb naj se posveča bratom, da bodo za zvesto opravljanje svojega poslanstva v Družbi deležni potrebne vzgoje. Vse, kar je v konstitucijah in statutih rečeno o vzgoji, naj velja tudi za oblikovanje bratov.
§ 2. Njihova vzgoja v notranjem semenišču naj bo torej prav taka kot drugih sobratov, razen če posebne razmere ne svetujejo kaj drugega.
§ 3. Kar se tiče izobrazbe bratov, ki naj bi prejeli stalni diakonat, se je ravnati po provincialnih normah.
K 92.
Bratje naj se postopoma vključujejo v apostolat, da se nauče vse gledati, presojati in delati v luči vere, ter sebe skupaj z drugimi z delom oblikovati in spopolnjevati.
5. Vzgojitelji in učitelji
K 93.
Odgovornost za vzgojo naših naj čuti vsa provincialna skupnost, tako da vsak sobrat pomaga pri tem delu.
K 94.
Ker je izobrazba gojencev odvisna zlasti od sposobnih vzgojiteljev, naj se vzgojitelji in učitelji pripravljajo z zanesljivim naukom, primerno pastoralno izkušnjo in posebno izobrazbo.
K 95.
§ 1. Vzgojitelji in gojenci naj bodo odprti za medsebojno razumevanje in zaupanje; naj nenehno in dejavno gojijo medsebojne stike in tako ustvarjajo pravo vzgojno skupnost.
§ 2. Ta vzgojna skupnost pa naj bo pozorna na uspehe drugih skupin in naj stalno jemlje v pretres svoje načrte in svoje delovanje.
§ 3. Voditelji naj nastopajo zborno, vendar naj se posebna in neposredna skrb za semeniščnike in gojence zaupa enemu, ali če treba, več sobratom.
Tretji del
ORGANIZACIJA
I. razdelek: VODSTVO
Splošna načela
K 96. Ker so vsi sobratje poklicani, da pomagajo nadaljevati Kristusovo poslanstvo, imajo pravico in dolžnost ne samo sodelovati v blagor apostolske skupnosti, temveč imeti tudi delež pri vodstvu, po določbah našega lastnega prava. Sobratje naj torej dejavno in odgovorno sodelujejo pri opravljanju svojih služb, pri sprejemanju apostolskih nalog ter pri izpolnjevanju ukazov.
K 97.
§ 1. Tisti, ki imajo v Družbi oblast, ki je od Boga, ali kakorkoli pri njej sodelujejo, tudi na zborih in svetih, naj imajo pred očmi zgled Dobrega pastirja, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel. Naj se zavedajo svoje odgovornosti pred Bogom in se imajo zato za služabnike skupnosti, ki naj v pravi apostolski in življenjski skupnosti skrbi za uspešno uresničevanje namena Družbe v duhu sv. Vincencija.
§ 2. S sobrati naj se torej pogovore; vendar ostane nedotaknjena njih oblast, da odločajo in ukazujejo, kaj je treba storiti.
K 98.
Pri opravilih, ki jih jim zaupa skupnost, imajo vsi sobratje zadostna pooblastila, da jih lahko izvršujejo. Zato naj ne bodo pridržane višji oblasti stvari, za katere lahko poskrbijo bodisi posamezni sobratje ali nižje stopnje vodstva.
Vendar naj se ohrani tista edinost vodstva, ki je potrebna, da se uresničujeta namen in blagor celotne Družbe.
K 99.
Misijonska družba, njene hiše in cerkve in njeni člani so po posebni podelitvi papežev izvzeti izpod oblasti krajevnih ordinarijev, razen v primerih, ki so našteti v pravu.
K 100.
Občni zbor, generalni superior, vizitatorji in predstojniki zakonito ustanovljenih hiš in skupnosti imajo nad sobrati oblast, kot jo določata splošno in naše lastno pravo; imajo tudi cerkveno oblast vodstva ali jurisdikcije tako na zunanjem kot notranjem področju. Zato morajo predstojniki imeti sveti red.
1. poglavje
OSREDNJA UPRAVA
1. Generalni superior
K 101.
Generalni superior, naslednik sv. Vincencija, nadaljuje skupaj s celotno Družbo ustanoviteljevo poslanstvo v blagor vesoljne Cerkve, prilagojeno raznim okoliščinam, zato naj tako skrbno vodi Družbo, da bo karizma sv. Vincencija ostala v Cerkvi vedno živa.
K 102.
Generalni superior naj bo kot središče edinosti in usklajenosti med provincami tudi počelo duhovnega spodbujanja in apostolske dejavnosti.
K 103.
Generalni superior vodi z redno oblastjo vse Družbene province, hiše in posamezne sobrate po določbah splošnega in lastnega prava. Po pravu pa je podrejen oblasti občnega zbora.
K 104.
Generalni superior lahko daje samo običajno razlago konstitucij, statutov in odlokov občnega zbora.
K 105.
§ 1. Generalnega superiorja voli občni zbor po določbah K 140.
§ 2. Za veljavnost izvolitve generalnega superiorja se zahtevajo pogoji, ki so potrebni po splošnem in lastnem pravu.
§ 3. Generalni superior je izvoljen za šest let; ponovno je lahko izvoljen za drugo šestletje po predpisu Družbi lastnega prava.
§ 4. Šestletje velja za dopolnjeno, ko naslednik sprejme službo na naslednjem občnem zboru.
K 106.
§ 1. Služba generalnega superiorja preneha:
a) ko naslednik prevzame službo;
b) če se službi sam odpove in odpoved sprejme občni zbor ali apostolski sedež;
c) če je z odlokom apostolskega sedeža odstavljen.
§ 2. Če postane generalni superior očitno nevreden ali nesposoben za izvrševanje svoje službe, naj o tem skupno presodijo asistenti in obvestijo apostolski sedež; potem se je ravnati po njegovih navodilih.
K 107.
Poleg pooblastil, ki jih ima generalni superior po splošnem pravu ali po posebni podelitvi, sodi v njegovo pristojnost, da:
a) si z vso dobro voljo prizadeva, da člani povsod zvesto in goreče gojijo duha sv. ustanovitelja, nenehno dela za napredek in obnovo Družbene apostolske dejavnosti in skrbi, da konstitucije in statute kar se da primerno izvajajo;
b) v sporazumu s svojim svetom daje splošne odredbe v blagor Družbe;
c) v sporazumu s svojim svetom in po pogovoru s sobrati, ki se jih tiče, ustanavlja, združuje in ukinja province, pri tem pa upošteva, kar je treba upoštevati;
č) skliče občni zbor in mu predseduje; v soglasju z zborom sklicane razpusti;
d) v sporazumu s svojim svetom in po zaslišanju provincialnih svetovalcev iz tehtnega razloga odstavi vizitatorja;
e) v sporazumu s svojim svetom in po posvetovanju s tistimi, ki se jih tiče, po določbi kan. 733,1 ustanavlja hiše in krajevne skupnosti ter jih ukinja ob nedotaknjeni oblasti vizitatorja;
f) v sporazumu s svojim svetom in po zaslišanju vizitatorjev, ki se jih tiče, iz tehtnega razloga ustanovi hišo ene province na ozemlju druge province;
g) iz upravičenega razloga in v sporazumu s svojim svetom ustanavlja hiše, ki ne spadajo v nobeno provinco in jih vodi krajevni superior v neposredni odvisnosti od generalnega superiorja; tem hišam imenuje superiorje;
h) v sporazumu s svojim svetom daje sobratom dovoljenje za zaobljubitev in jih pripušča k redovom; iz tehtnega razloga daje spregled od zaobljub, bodisi pri zakonitem izstopu ali pa pri odslovitvi;
i) v sporazumu s svojim svetom odpušča sobrate v smislu splošnega in našega lastnega prava;
j) v izrednih primerih in iz tehtnega razloga daje v sporazumu s svojim svetom spregled od konstitucij;
k) v sporazumu s svojim svetom potrjuje odločbe provincialnih zborov.
2. Generalni vikar
K 108.
Generalnemu superiorju pomaga generalni vikar; če je generalni superior odsoten ali zadržan, ga nadomešča v smislu našega lastnega prava.
K 109.
Generalnega vikarja izvoli po predpisih našega lastnega prava občni zbor. Generalni vikar postane z izvolitvijo tudi že generalni asistent.
K 110.
V primeru, da je generalni superior odsoten, prevzame njegovo oblast generalni vikar, kolikor si generalni superior ni česa pridržal.
K 111.
Če je generalni superior zadržan, ga ves čas nadomešča generalni vikar s polnim pravom, dokler zadržanosti ni konec. O zadržanosti pa razsodi vrhovni svet brez generalnega superiorja, a v navzočnosti generalnega vikarja.
K 112.
Če je mesto generalnega superiorja iz kakršnegakoli razloga nezasedeno, postane že samo zaradi tega generalni vikar generalni superior, dokler se ne izteče šestletje. V sporazumu s svojim svetom in po posvetovanju vsaj z vizitatorji in vicevizitatorji čimprej med generalnimi asistenti izbere generalnega vikarja.
K 113.
Če iz kakršnegakoli razloga generalnega vikarja ni, naj generalni superior v sporazumu s svojim svetom in po posvetovanju vsaj z vizitatorji in vicevizitatorji čimprej med generalnimi asistenti izbere generalnega vikarja.
K 114.
Generalnemu vikarju preneha služba po splošnem in našem lastnem pravu.
3. Generalni asistenti
K 115.
Generalni asistenti so člani Družbe, ki sestavljajo svet generalnega superiorja, mu dejansko in z nasveti pomagajo pri vodstvu Družbe, da se krepi edinost in moč Družbe, se izvajajo konstitucije ter odločbe občnega zbora in vse province sodelujejo pri pospeševanju Družbenih dejavnosti.
K 116.
§ 1. Generalne asistente voli po predpisih našega lastnega prava občni zbor.
§ 2. Generalni asistenti so vsaj štirje, volijo jih iz različnih provinc za šest let in so lahko še enkrat izvoljeni. Ko pa poteče drugo zaporedno šestletje, ne morejo takoj biti izvoljeni za generalnega vikarja.
§ 3. Šestletje se šteje za dopolnjeno, ko na naslednjem rednem občnem zboru prevzamejo službo nasledniki.
K 117.
Služba generalnih asistentov preneha po splošnem in lastnem pravu,
K 118.
§ 1. Če se kakšen generalni asistent umakne iz službe, imenuje namestnika generalni superior; pri tem pa odločajo glasovi drugih asistentov; namestnik dobi iste pravice in dolžnosti kot drugi asistenti.
§ 2. Če pa mora biti občni zbor v šestih mesecih, potem generalni superior ni dolžan imenovati naslednika.
4. Uslužbenci generalne kurije
K 119.
§ 1. Generalnega tajnika, generalnega ekonoma in generalnega prokuratorja pri apostolskem sedežu imenuje generalni superior v sporazumu s svojim svetom, toda ne izmed generalnih asistentov.
§ 2. V službi ostanejo, dokler hoče generalni superior v sporazumu s svojim svetom.
§ 3. Vrhovnega sveta se lahko udeležijo, ko jih pokliče generalni superior, a brez glasovalne pravice, razen v primerih, predvidenih v statutih.
§ 4. Občnega zbora se udeležijo s pravico glasovanja.
2. poglavje
PROVINCIALNO IN KRAJEVNO VODSTVO
1. Province in viceprovince
K 120.
Misijonska družba se po predpisih našega lastnega prava deli na province.
K 121.
Družba se po predpisih našega lastnega prava deli tudi na viceprovince.
K 122.
Provinca je zveza več hiš na določenem področju; vodi jo vizitator s svojo redno oblastjo po predpisih splošnega in našega lastnega prava.
2. Vizitator
K 123.
§ 1. Vizitator je višji predstojnik, ordinarij, z redno lastno oblastjo, ki je na čelu province, da jo vodi po predpisih splošnega in našega lastnega prava.
§ 2. Vizitator naj se zavzema za to, da se vsi dejavno udeležujejo življenja in apostolata province, sobrate in imetje v skladu z namenom Družbe daje v službo Cerkve, podpira delovanje hiš in se zavzema za osebno spopolnjevanje in dejavnost posameznih ter tako v provinci spodbuja življenjsko edinost.
K 124.
Po predhodni poizvedbi v provinci imenuje ali po predhodni izvolitvi potrdi vizitatorja generalni superior v sporazumu s svojim svetom.
K 125.
Vizitatorjeve dolžnosti so, da:
a) spodbuja k izpolnjevanju konstitucij, statutov in provincialnih norm;
b) v sporazumu s svojim svetom daje odločbe v blagor province;
c) v sporazumu s svojim svetom in po posvetovanju z generalnim superiorjem v mejah svoje province po določbi kan. 733, § 1 ustanavlja in zapira hiše in krajevne skupnosti;
č) v sporazumu s svojim svetom in po posvetovanju s sobrati imenuje hišne superiorje in o imenovanju obvesti generalnega superiorja;
d) v sporazumu s svojim svetom in po posvetovanju s tistimi, ki se jih tiče, ter po odobritvi generalnega superiorja nastavi področnega superiorja z delegirano oblastjo;
e) pogosto obišče hiše in sobrate, po dolžnosti pa vsaj vsako drugo leto;
f) po predpisih našega lastnega prava skliče provincialni zbor in mu predseduje; sklicane člane pa v sporazumu z zborom razpusti in razglasi provincialne norme;
g) v smislu konstitucij in statutov sprejema kandidate v notranje semenišče, pripušča k trdnemu sklepu in k zaobljubitvi;
h) po posvetovanju z njih predstojniki in vzgojitelji sprejema sobrate k »službam«, v sporazumu s svojim svetom pa k redovom;
i) sobrate predlaga za redove in izdaja odpustnice za njihovo posvečenje;
j) po razpravljanju s svojim svetom in po posvetovanju z vzgojitelji odslovi sobrate, ki še niso včlanjeni v Družbo.
3. Vizitatorjev asistent
K 126.
Vizitator sme imeti asistenta, da mu je v pomoč pri vodstvu; spolnjevati mora pogoje, ki jih zahtevata K 61 in 100. Ali naj ima vizitator asistenta ali ne, odloča provincialni zbor (op.: S 73).
4. Vizitatorjev svet
K 127.
Svetovalci, ki sestavljajo vizitatorjev svet, podpirajo vizitatorja pri vodstvu province, dejansko in z nasvetom, da se krepita njena edinost in moč, da se izpolnjujejo konstitucije in odredbe provincialnega zbora, da vse hiše in vsi člani sodelujejo pri pospeševanju delovanja.
5. Provincialni ekonom
K 128.
Vsaka provinca naj ima ekonoma; ta naj pod vodstvom in nadzorstvom vizitatorja in njegovega sveta po predpisih kan. 636,1 in lastnega prava upravlja provincialno imetje.
6. Službe v krajevni upravi
K 129.
§ 1. Družba je to, kar je, predvsem po krajevnih skupnostih.
§ 2. Superior, središče edinosti in pobudnik življenja v krajevni skupnosti, pospešuje hišno dejavnost ter s skupnostjo skrbi za napredek in delovanje posameznikov.
K 130.
§ 1. Krajevnega superiorja imenuje za tri leta vizitator po posvetovanju s sobrati tiste hiše ali krajevne skupnosti. V isti hiši ali krajevni skupnosti in v istih pogojih ga lahko imenuje še za drugo triletje; če je potrebno še za tretje triletje, se je treba obrniti na generalnega superiorja.
§ 2. Provincialni zbor lahko določi drugačno imenovanje krajevnega superiorja.
§ 3. Krajevni superior mora spolnjevati pogoje, predvidene v K 61 in 100.
K 131.
Po pravu ima krajevni superior redno oblast za notranje in zunanje območje do sobratov in drugih, ki noč in dan prebivajo v njegovi hiši. To oblast lahko poveri drugim.
K 132.
§ 1. Če ni možnosti za ustanovitev hiše ali se zaradi kakšnega dela zdi to primerno, lahko vizitator v sporazumu s svojim svetom po provincialnih normah osnuje skupnost z veljavo hiše.
§ 2. Eden od sobratov, ki ga po pravu določi vizitator, je v taki skupnosti odgovoren kot hišni predstojnik.
§ 3. Skupnost z veljavo hiše ima iste pravice in obveznosti kot hiša sama.
K 133.
Vizitator lahko krajevnega superiorja v sporazumu s svojim svetom odstavi, kadarkoli se mu zdi potrebno iz upravičenega in zadostnega razloga in to odobri generalni superior.
K 134.
§ 1. Ekonom pod vodstvom superiorja in ob pogovoru s sobrati ter njihovo podporo upravlja hišno imetje po predpisih splošnega, Družbenega in provincialnega prava.
§ 2. Če se vizitatorju v sporazumu z njegovim svetom zdi za kako hišo potrebno, naj ustanovi hišni svet. Hišni svetovalci podpirajo hišnega superiorja pri vodstvu hiše, imenovani pa so po provincialnih normah.
3. poglavje
ZBORI
1. Zbori na splošno
K 135.
Zbor Misijonske družbe ima namen in nalogo varovati ter pospeševati njeno duhovnost in apostolsko življenje; je trojen: občni, provincialni in hišni.
K 136.
§ 1. Nihče ne more imeti dvojnega volilnega glasu.
§ 2. Pred volitvijo postavljeni pogoji se ne upoštevajo, kot da jih ni.
§ 3. Izvoljeni je dolžan udeležiti se zbora ali sprejeti službo, če ga ne opravičuje tehten razlog. Če gre za udeležbo, pristojni predstojnik potrdi tehtnost vzroka, potem pa prosi zbor, da to sprejme; če pa gre za sprejem službe, mora tehtnost vzroka potrditi zbor sam.
§ 4. V zborih si nihče ne more po svoji volji določiti namestnika.
§ 5. Večina glasov se šteje samo po veljavno oddanih glasovih. Bele glasovnice so neveljavne.
2. Občni zbor
K 137.
Občni zbor neposredno predstavlja celotno Družbo kot njena vrhovna oblast in ima pravico, da:
a) varuje dediščino ustanove in v skladu z njo pospešuje prilagojeno prenovo;
b) izvoli generalnega superiorja, generalnega vikarja in generalne asistente;
c) izdaja zakone, statute in odloke v blagor Družbe, pri tem pa upošteva načelo subsidiarnosti. Statuti, ki niso izrečno odpravljeni, ostanejo v veljavi; odloke pa je treba izrečno potrditi, da ostanejo v veljavi;
č) z dvema tretjinama glasov prosi apostolski sedež za spremembe v konstitucijah, ki jih je apostolski sedež že potrdil;
d) avtentično razlaga statute; avtentična razlaga konstitucij pa je stvar apostolskega sedeža.
K 138.
Občni zbor, ki ga skliče generalni superior, je:
a) reden: ta voli generalnega superiorja, generalnega vikarja in generalne asistente ter razpravlja o Družbenih zadevah;
b) izreden: tega skliče generalni superior po predpisih našega lastnega prava.
K 139.
Občnega zbora se morajo udeležiti:
a) generalni superior, generalni vikar in asistenti, generalni tajnik, generalni ekonom in generalni prokurator pri apostolskem sedežu;
b) vizitatorji in odposlanci, izvoljeni po predpisih našega lastnega prava.
K 140.
§ 1. Za izvolitev generalnega superiorja velja naslednji postopek:
Če pri prvem glasovanju nihče ne dobi dveh tretjin glasov, volijo drugič, in sicer prav tako kot prvič; če tudi po drugem ne, prav tako glasujejo tretjič in celo četrtič.
Po četrtem neuspešnem glasovanju glasujejo petič; tedaj zadostuje absolutna večina, če se odštejejo nične glasovnice.
Po petem neuspešnem glasovanju naj se glasuje šestič; tedaj imata pasivno volilno pravico samo dva kandidata, ki sta pri petem glasovanju dobila največ glasov, pa čeprav oba enako število, razen če jih je na prvem ali drugem mestu dobilo več enako glasov; v tem primeru imajo v šestem glasovanju tudi ti pasivno volilno pravico; zahteva pa se sedaj le relativna večina glasov, če se odštejejo neveljavni. Če jih dobi več enako število glasov, velja za izvoljenega kandidat, ki je starejši po poklicu ali po letih.
§ 2. Ko je izvolitev zakonito opravljena in je izvoljeni službo sprejel, izdela predsednik odlok o izvolitvi in glasno razglasi izvoljenega; če je pa za generalnega superiorja izvoljen predsednik sam, naj tajnik zbora sestavi odlok, moderator pa izvoljenega razglasi.
§ 3. Izvoljeni naj ne odkloni službe, če nima res tehtnega vzroka.
§ 4. Po molitvi in zahvali Bogu se uničijo glasovnice.
§ 5. Če novoizvoljeni ni navzoč, naj ga pokličejo; zbor pa do njegovega prihoda lahko razpravlja o Družbenih zadevah.
K 141.
Generalnega vikarja volijo v enakih pogojih kot generalnega superiorja in tako, kot je določeno v K 140, § 1.
K 142.
§ 1. Po volitvah generalnega superiorja in generalnega vikarja voli občni zbor druge asistente, in sicer vsakega posebej.
§ 2. Za izvoljene veljajo tisti, ki po odštetju neveljavnih dobijo absolutno večino glasov; te predsednik zbora razglasi za izvoljene.
§ 3. Če ni v prvem in drugem glasovanju nihče izvoljen, je pri tretjem glasovanju izvoljen tisti, ki dobi relativno večino glasov; v primeru enakosti pa starejši po poklicu ali letih.
3. Provincialni zbor
K 143.
Provincialni zbor je shod sobratov; na njem imajo odposlanci, ki predstavljajo provinco, nalogo, da:
a) v mejah splošnega in lastnega prava izdajajo odredbe v splošen blagor province; odredbe dobijo obvezno moč, ko jih potrdi generalni superior v sporazumu s svojim svetom;
b) kot vizitatorjev posvetovalni organ razpravljajo o zadevah, ki lahko pripomorejo k napredku province;
c) pretresajo predloge, ki naj jih v imenu province pošljejo tako občnemu zboru kot generalnemu superiorju;
č) volijo odposlance na občni zbor, če je treba;
d) izdajajo v mejah splošnega in našega lastnega prava odredbe za hišne zbore; zanje ni potrebna odobritev generalnega superiorja.
K 144.
§ 1. Provincialni zbor je dvakrat v šestih letih, eden pred občnim zborom, drugi pa vmes.
§ 2. Po potrebi vizitator v sporazumu s svojim svetom in po zaslišanju hišnih predstojnikov lahko skliče izredni provincialni zbor.
K 145.
Vizitator ima nalogo, da provincialni zbor skliče in mu predseduje; zbrane v sporazumu z zborom samim odpusti in razglasi odredbe.
K 146.
Če ni s provincialnimi normami drugače določeno, se morajo provincialnega zbora udeležiti:
a) po službeni dolžnosti vizitator, provincialni svetovalci, provincialni ekonom in predstojniki posameznih hiš v provinci;
b) zraven pa še odposlanci, izvoljeni po predpisih našega lastnega prava.
4. Hišni zbor
K 147.
§ 1. Hišni zbor skliče superior ali asistent, ki superiorja v vsem nadomešča; sklican je in poteka kot priprava na provincialni zbor.
§ 2. Na hišni zbor je treba poklicati vse, ki imajo aktivno volilno pravico.
§ 3. Hišni zbor ima nalogo, da razpravlja o stvareh, ki jih morda hiša predloži provincialnemu zboru, in o vsem, kar je pripravljalna komisija provincialnega zbora predložila v razpravljanje, in se odloči za predloge ali proti njim.
II. razdelek: IMETJE
K 148.
§ 1. Misijonska družba ima imetje zaradi pastoralnih in skupnostnih potreb. Uporablja ga v duhu in po zgledu ustanovitelja kot pomoč pri služenju Bogu in ubogim; upravlja ga kot lastnino revežev skrbno in ga ne misli kopičiti.
§ 2. Misijonska družba sprejema občestveno evangeljsko uboštvo tako, da je vse Družbeno imetje skupno in ga Družba uporablja za to, da bolje uresničuje in dosega svoj namen.
K 149.
Ker je vse imetje skupno, so v smislu prava sobratje soodgovorni za pridobivanje, upravljanje in uporabo imetja hiše in province, kamor spadajo; z upoštevanjem razmerja velja to načelo tudi za imetje, ki je last vse Družbe.
K 150.
§ 1. Hiše, krajevne skupnosti, province in tudi Družba sama so pravno sposobne za pridobivanje, posestvovanje, upravljanje in odtujevanje imovine. Kjer to gre, so predstojniki zakoniti predstavniki imetja tudi pred civilno oblastjo, če ni drugače določeno.
§ 2. Vir imetja je delo sobratov in druga za pridobivanje imetja dovoljena sredstva.
K 151.
Zaradi skupnega blagra morajo hiše podpirati province v vsem, kar je potrebno za dobro upravljanje in kritje splošnih potreb; isto velja za province glede na generalno kurijo.
K 152.
§ 1. Province in hiše naj si med seboj pomagajo z imetjem; tiste, ki imajo več, naj pomagajo tistim, ki so v potrebi.
§ 2. Družba, province in hiše naj od svojega imetja rade pomagajo v potrebah drugim in podpirajo uboge.
K 153.
§ 1. Za to določeni sobratje upravljajo imetje tako, da skrbijo za primerno vzdrževanje sobratov in dajejo ustrezna sredstva za njihovo apostolsko dejavnost ter karitativno delo.
§ 2. Družbeno imetje naj v mejah splošnega in našega lastnega prava povsod upravljajo ekonomi pod vodstvom predstojnikov z njihovimi sveti po načelu subsidiarnosti.
K 154.
§ 1. Upravitelji naj pomnijo, da so le delivci skupnega imetja; zato naj ga delijo le v uporabo, ki je primerna stanu misijonarjev; vedno naj se tudi ravnajo po pravičnih civilnih predpisih, po predpisih Družbe in v njenem duhu.
§ 2. Upravitelji naj radi poskrbijo za potrebe sobratov v vsem, kar zadeva njihovo življenje, posebno službo in apostolsko delo. Taka uporaba imetja je namreč za sobrate spodbuda, da se zavzemajo za blagor ubogih in gojijo res bratsko življenje.
§ 3. Poleg tega naj upravitelji pazijo, da delijo imetje pravično, saj morajo med sobrati gojiti skupno življenje; za osebne potrebe sobratov naj poskrbijo v smislu odredb provincialnega zbora.
K 155.
Za veljavnost odtujitve ali kateregakoli posla, zaradi katerega bi moglo postati imovinsko stanje pravne osebe slabše, se zahteva pismeno dovoljenje pristojnega predstojnika s pristankom njegovega sveta. Če pa gre za posel, ki presega vsoto, ki jo je apostolski sedež določil za posamezne dežele, ali za stvari, ki so Cerkvi darovane ex voto, ali za dragocene stvari umetniške ali zgodovinske vrednosti, se zahteva vrh tega dovoljenje apostolskega sedeža samega.
* * *