STATUTI MISIJONSKE DRUŽBE
26–02–2022
STATUTI MISIJONSKE DRUŽBE
2016
ODLOK O RAZGLASITVI (GS Gay, 2011) 3
Ob prenovljenih Statutih (Alvarez, 2016) 3
APOSTOLSKA DEJAVNOST (K 10–18) 6
ČISTOST, UBOŠTVO, POKORŠČINA IN STANOVITNOST (K 28–39) 8
1. Sprejem v Družbo (K 53–58) 9
2. Pravice in dolžnosti članov (K 59–64) 10
3. Pripadnost sobratov provinci ali hiši (K 65–67) 11
4. Izstop in odslovitev članov (K 68–76) 12
I. VZBUJANJE IN GOJITEV POKLICEV 12
1. Splošna načela (K 77–81) 13
2. Notranje semenišče (K 82–86) 14
3. Veliko semenišče (K 87–90) 14
5. Vzgojitelji in učitelji (K 93–95) 14
1. Generalni superior (K 101–107) 15
2. Generalni vikar (K 108–114) 16
3. Generalni asistenti (K 115–118) 17
4. Uslužbenci generalne kurije (K 119) 17
PROVINCIALNO IN KRAJEVNO VODSTVO 18
1. Province in viceprovince (K 120–122) 18
2. Vizitator in vicevizitator (K 123–125) 19
3. Vizitatorjev asistent (K 126) 21
4. Vizitatorjev svet (K 127) 21
5. Provincialni ekonom (K 128) 22
8. Službe v krajevni upravi (K 129–134) 23
1. Zbori na splošno (K 135–136) 24
3. Provincialni zbor (K 143–146) 26
ODLOK O RAZGLASITVI (GS Gay, 2011)
ODLOK O RAZGLASITVI PRENOVLJENIH STATUTOV MISIJONSKE DRUŽBE
S soglasjem vrhovnega sveta izročam Statute Misijonske družbe, kakor jih je prenovil in potrdil občni zbor 2010.
Za »uradno« besedilo prenovljenih ali novih statutov velja besedilo v italijanskem jeziku.
V Rimu, dne 27. septembra 2011, na slovesni praznik sv. Vincencija Pavelskega
G. Gregory Gay CM
generalni superior
Ob prenovljenih Statutih (Alvarez, 2011)
Zadnji občni zbor 2010 je poleg razmisleka o »ustvarjalni zvestobi poslanstvu« veliko časa in truda posvetil reviziji Statutov Misijonske družbe in odobritvi prenovljenega. V tej številki »Vincentiana« jih predstavljamo v petih jezikih. Zbor se seveda ni mogel poglabljati v podrobnosti vsakega prenovljenega člena, kot je n.pr. novo oštevilčenje zaradi dodajanja nekaterih členov, pravilnih ločil, prevodov v uradne jezike Družbe (vključno z latinskim prevodom) itd. Zbor je zaupal generalnemu superiorju in njegovemu svetu, da to storita neposredno ali preko komisije. To je razlog, da so se Statuti pojavili več mesecev po končanem zboru.
STATUT, DODATNI KODEKS KOSTITUCIJAM
Konstitucije in Statuti imajo skupen pristop: oboji so izraz posebne karizme Družbe in posledično varuhi njene enotnosti in posebne identitete v Cerkvi. V našem raznolikem svetu ima Družba v Konstitucijah in Statutih referenčno točko, da se ohrani kot celota, kot enotno in skladno telo, ki očitno vedno spoštuje legitimno raznolikost. Poleg tega naše Konstitucije in Statuti označujejo pot in bistvene pogoje za ohranjanje te enotnosti, brez katere Družba ne bi več bila učinkovita na krajevni in mednarodni ravni. Podobno lahko rečemo o našem bitju, o našem življenju in delovanju. So kot kompas ali zemljevid na potovanju Družbe v času.
Javier Alvarez CM, generalni vikar
*
Toliko o skupnih točkah med Konstitucijami in Statuti. Vendar pa obstajajo med njimi tudi izjemne razlike, čeprav so del iste knjige. V motupropriju Ecclesiae Sanctae (št. 14) piše, da je namen Statutov, da prevzamejo vse tiste uredbe, ki niso v Konstitucijah, ker so bolj uporabne in praktične ter zato bolj podvržene spremembam in dopolnilom. Da bi bila knjiga o karizmatičnem življenju Družbe, so Konstitucije veliko bolj stabilne. Statuti so bolj prilagodljivi in spremenljivi, ker se morajo odzivati na konkretne čase in kraje. Zato se lahko in morajo spreminjati, ko se okoliščine spreminjajo, pri čemer izpuščajo tisto, kar je zastarelo in neskladno.
Narava Statutov je veliko bolj juridična kot narava Konstitucij. Te vsebujejo tudi pravne vidike (le tiste, ki sestavljajo stabilno, trajno in splošno dediščino Družbe), vendar vsebujejo teološke razmisleke in pristno vincencijansko duhovnost. Toda dejstvo, da so Statuti izrazito normativno besedilo, ne pomeni, da je doktrinarni vidik povsem odsoten. Njihov navdih je vincencijanska karizma, utelešena v Konstitucijah. Pravzaprav imajo Statuti popolnoma enako strukturo kot Konstitucije. To pomeni, da jih ni mogoče prebirati, preučevati ali meditirati ločeno od Konstitucij.
Tako Konstitucije kot Statuti so del »lastnega prava« Družbe. Medtem ko Konstitucije zahtevajo odobritev Svetega sedeža, je za Statute, tako ob prvem osnutku kot tudi ob njihovi prenovitvi, potrebna le odobritev občnega zbora (prim. K 137 in 3).
PRENOVLJENI STATUTI
Kljub poglobljenemu razmisleku, ki ga je zbor opravil o več členih Statutov, spremembe niso bile niti številne niti velike. To dejstvo nam že razkriva, s kakšno veljavnostjo in resnostjo so bile oblikovane naše Konstitucije. Tu so glavne spremembe:
Uredniške spremembe: S 2 ; 7 ; 13 ; 41 ; 51,3 in 12 ; 54 in 68.
Vsebinske spremembe: S 17. Ta člen je rezultat prejšnjih 17-18. S 29 § 2 pojasnjuje prejšnji člen S 28 § 2 o sobratih, ki delajo v generalni kuriji.
O prenovljenih Statutih:
S 33: Ta člen je rezultat združitve prejšnjih členov 32 in 33, ki se nanašata na premestitev misijonarjev iz ene province v drugo.
S 43: Novo besedilo, ki priznava, da je notranje semenišče lahko tudi mednarodno.
S 51: Temu členu, ki obravnava pristojnosti generalnega superiorja, so bili dodani odstavki 14, 15, 16 in 17.
S 69: Temu členu, ki obravnava vizitatorjeve pristojnosti, je dodan 14. odstavek.
Novi členi:
S 18: Poglobitev naše zaobljube stanovitnosti.
S 57: Število generalnih asistentov; iz različnih provinc.
S 78: Področja v Družbi.
S 79: Konference vizitatorjev.
S 90: Navzočnost bratov na občnem zboru.
STATUTI MISIJONSKE DRUŽBE
ŽIVLJENJE V DRUŽBI
1. poglavje
APOSTOLSKA DEJAVNOST (K 10–18)
S 1.
Apostolske dejavnosti, ki se zanje po temeljitem premisleku zdi, da poklicu Družbe več ne ustrezajo, naj se polagoma opuščajo.
S 2.
V trenutnem kontekstu globalizacije številni dejavniki in okoliščine preizkušajo vero in predstavljajo izzive za tradicionalne metode evangelizacije. Sobratje bodo vse to resno upoštevali v prepričanju, da ta položaj od njih zahteva osebno in skupnostno pričevanje trdne vere v Boga Jezusa Kristusa in iskanje novih načinov za uresničevanje svojega poklica oznanjevalcev blagovesti ubogim.
S 3.
Province in vse posamezne hiše naj rade bratsko sodelujejo pri apostolskih pobudah tako med seboj kakor tudi s škofijsko duhovščino, z redovnimi družbami in laiki.
S 4.
Sobratje naj si prizadevajo za ekumenski dialog; na verskem, družbenem in kulturnem področju naj sodelujejo z drugimi, bodisi kristjani ali nekristjani.
S 5.
Glede zunanjih misijonov naj se upoštevajo naslednja navodila:
1) province naj si v skladu s soodgovornostjo med seboj pomagajo, bodisi po lastnem nagibu ali na povabilo generalnega superiorja;
2) posamezne province ali njih več skupaj naj prevzamejo vsaj eno misijonsko področje, kamor naj pošiljajo sobrate kot delavce v Gospodovo žetev;
3) sobratje naj imajo možnost, da praktično pomagajo pri delu za misijone; tudi s tem, da se ponudijo za oznanjevanje evangelija v misijonih;
4) poleg tega je treba sobrate spodbujati k sodelovanju pri misijonskem delu vesoljne in krajevne Cerkve. Tudi Družbi lastno misijonsko delo naj se primerno uredi.
S 6.
Tisti, ki so poslani v zunanje misijone, naj se skrbno pripravijo; naj se čim bolj temeljito seznanijo z razmerami na področju, kjer bodo delovali, da bodo mogli tam prevzeti posebne naloge; tako bo pastoralno delo, ki ga bodo sprejeli, učinkovito ustrezalo krajevnim potrebam.
S 7.
§ 1. Sobratje bodo med svojimi apostolskimi dejavnostmi na poseben način skrbeli za pospeševanje Vincencijanske družine in laiških vincencijanskih združenj, ki jo sestavljajo, ter jim stali ob strani.
§ 2. Vsi sobratje naj bodo primerno usposobljeni za to služenje raznolikim vejam Vincencijanske družine ter pripravljeni, da ga izpolnijo, ko bodo za to naprošeni.
§ 3. Jedro tega služenja bo v podelitvi lastne izkušnje vere v luči učenja Cerkve ter vincencijanskega duha. Da bo to služenje ustrezalo današnjim potrebam, bo treba skrbeti za nujno teološko–duhovno, tehnično, poklicno in politično–družbeno oblikovanje.
§ 4. Ob ukinitvi posameznih hiš bodo posebno pozorni na to, da bodo še naprej delovala laiška vincencijanska gibanja.
S 8.
Več provinc skupaj naj prireja sestanke, na katerih bi bolje preučevali poklic misijonarjev in metode pastoralnega dela, da bi čim bolj uspešno ustrezale dejanskim razmeram ter spremembam oseb in stvari.
S 9.
§ 1. Province imajo nalogo, da razmeram primerno izdajajo navodila za socialno dejavnost in določijo, s kakšnimi sredstvi naj se pospešuje uresničevanje socialne pravičnosti.
§ 2. Sobratje bodo – upoštevaje okoliščine krajev in časa – nudili sodelovanje pri ustanovah za obrambo človekovih pravic ter za gojitev pravičnosti in miru.
S 10.
§ 1. V apostolsko dejavnost Družbe spadajo župnije; mora pa biti apostolat sobratov v skladu z namenom in naravo naše ustanove ter tam, kjer primanjkuje dušnih pastirjev.
§ 2. Te župnije, ki jih upravlja Družba, naj bodo take, da v njih prevladujejo revni sloji, ali pa morajo biti pridružene semeniščem, kjer sobratje poučujejo pastoralno bogoslovje.
S 11.
§ 1. Velikega pomena je vzgoja mladine in odraslih; sobratje naj to upoštevajo in sprejmejo pouk, kjer je to potrebno, da se dosega namen Družbe.
§ 2. Táko nalogo pa naj opravljajo ne le v raznih šolah, temveč tudi po družinah, na delovnih mestih in sploh na vseh področjih družbe, kjer se zbirajo mladina in odrasli.
§ 3. V šole, kolegije in na univerze naj krajem primerno sprejemajo revne, da jim pomagajo do napredka. Ko poudarjajo vrednost krščanske vzgoje in posredujejo krščansko socialno vzgojo, naj v duhu sv. Vincencija v gojencih gojijo smisel za uboge.
S 12.
Med sredstvi, ki jih Družba uporablja pri evangelizaciji, naj imajo primeren delež tehnična sredstva družbenega obveščanja, da se zveličavna beseda širi bolj na široko in uspešneje.
2. poglavje
SKUPNO ŽIVLJENJE (K 19–27)
S 13.
Bolni in ostareli sobratje ter tisti, ki se nahajajo v posebnih potrebah in so s trpečim Kristusom posebno tesno povezani, z nami sodelujejo pri evangelizaciji sveta. Poskrbeli bomo, da jim bomo pomagali na primeren način. V primeru, da jih ne bo mogoče več sprejeti v hišo, kjer so službovali, bo vizitator s svojim svetom – potem ko bo pozorno ocenil različne možnosti ter prisluhnil pomoči potrebnemu sobratu – dolžan določiti primernejšo.
S 14.
§ 1. Sobratje, ki morajo živeti sami zase v službah, ki jim jih je zaupala Družba, bodo gledali, da del svojega časa preživijo s sobrati in tako okusijo dobroto skupnosti. Mi pa jim bomo blizu, da jim olajšamo njihovo osamljenost; radi jih bomo povabili, da bomo včasih z njimi delili bratsko in apostolsko življenje.
§ 2. Sobrate v težavah bomo skušali bratsko pravočasno podpreti.
S 15.
§ 1. Dolžnosti do staršev bomo vestno opravljali; ostali pa bomo v mejah, ki so potrebne, če hočemo izvrševati svoje poslanstvo in ohraniti skupno življenje.
§ 2. Sobrate, duhovnike in druge goste bomo z odprtim srcem sprejemali v svojih hišah.
§ 3. Velikodušni bomo do revežev, ki nas prosijo pomoč; skušali jih bomo skupaj z njimi reševati iz njihovih stisk.
§ 4. Bratsko razmerje bomo radi širili na vse, ki so z nami povezani v življenju in delu.
S 16.
Skupni načrt, ki si ga bo po možnosti vsaka skupnost izdelala v začetku delovnega leta, naj obsega: apostolsko dejavnost, molitev, uporabo imetja, krščansko pričevanje na delovnem mestu, stalno vzgojo, čas za skupni premislek, čas za razvedrilo in študij ter dnevni red. Vse to naj se občasno znova pregleda.
3. poglavje
ČISTOST, UBOŠTVO, POKORŠČINA IN STANOVITNOST (K 28–39)
S 17.
§ 1. Provincialni zbor naj priredi norme o uboštvu v skladu s konstitucijami in duhom Splošnih pravil ter s temeljnim statutom uboštva, ki ga je Družbi podelil Aleksander VII. (Alias nos supplicationibus).
§ 2. Posamezne province in krajevne skupnosti naj glede na različne krajevne in stvarne razmere skrbno presodijo, kako naj gojijo evangeljsko uboštvo; to naj občasno ugotavljajo; prepričani naj bodo, da je uboštvo ne le obramba Družbe (Sp III, 1), ampak tudi pogoj za prenovo in znamenje napredka našega poklica v Cerkvi in svetu.
S 18.
Province, krajevne skupnosti in vsak sobrat se bodo resno posvečali poglabljanju v zaobljubo stanovitnosti, ki vključuje popolno podaritev samega sebe v hoji za Kristusom, oznanjevalcem evangelija ubogim, in zvestobo vztrajnosti za vse življenje v Misijonski družbi.
4. poglavje
MOLITEV (K 40–50)
S 19.
Po skupnem načrtu bomo zvesto opravljali pobožnosti, ki so v Družbi v navadi, osebno branje Svetega pisma, zlasti Nove zaveze, češčenje sv. evharistije, skupno premišljevalno molitev, izpraševanje vesti, duhovno branje, letne duhovne vaje in duhovno vodstvo.
5. poglavje
ČLANI
1. Sprejem v Družbo (K 53–58)
S 20.
§ 1. Notranje semenišče se za vsakega člana začne tedaj, ko v smislu provincialnih norm ravnatelj ali njegov namestnik izjavi, da je sprejet.
§ 2. Družba naj v primernem času poskrbi za veljavna poroštva, če je treba tudi pred civilno oblastjo, da se zavarujejo pravice tako kandidata kakor Družbe v primeru, da bi član izstopil ali bi ga odslovili.
S 21.
Trden sklep se v Misijonski družbi naredi z obrazcem, ki se obrača k Bogu, ali z drugim, ki predstavlja izjavo:
1) Gospod, moj Bog, jaz, I. I., sklenem, da bom po Kristusovem zgledu vse svoje življenje v Misijonski družbi zvesto posvetil delu za evangelizacijo ubogih. Zato sklenem, da bom s tvojo milostjo živel čisto, ubogo in v pokorščini po konstitucijah in statutih naše Družbe.
2) Jaz, I. I., sklenem, da bom po Kristusovem zgledu vse svoje življenje v Misijonski družbi zvesto posvetil delu za evangelizacijo ubogih. Zato sklenem, da bom z božjo milostjo živel čisto, ubogo in v pokorščini po konstitucijah in statutih naše Družbe.
S 22.
§ 1. Trden sklep mora biti izrečen pred superiorjem ali pred sobratom, ki ga on določi.
§ 2. Druge določbe glede prvega ali ponovnega trdnega sklepa in morda še glede kakšne druge oblike začasne povezave naj poda provincialni zbor vsake province; prav tako določne glede pravic in dolžnosti, ki jih imajo člani od svojega sprejema v Družbo do včlanjenja.
S 23.
Druge določbe glede zaobljub naj poda provincialni zbor vsake province.
S 24.
Provincialni zbor lahko v posebnih okoliščinah predloži generalnemu superiorju s pristankom njegovega sveta v odobritev lastni obrazec tako za trden sklep kot za zaobljube. Ohraniti pa mora bistvene sestavine določenih obrazcev.
2. Pravice in dolžnosti članov (K 59–64)
S 25.
Aktivne in pasivne volilne pravice nimajo:
1) tisti, ki imajo indult, da živijo zunaj Družbe, v smislu našega lastnega prava in zaradi določbe, dodane indultu;
2) sobratje, ki so bili posvečeni ali samo imenovani za škofe, dokler so v tej službi; pa tudi po službi, razen če se vrnejo v skupno življenje;
3) vikarji, apostolski prefekti in administratorji, tudi če niso škofje, dokler jim traja služba, če niso hkrati superiorji kake Družbene hiše.
S 26.
§ 1. Poleg tistih, ki so omenjeni v kanonih 171 § 1, št. 3–4; 1336 § 1, št. 2 Zakonika cerkvenega prava ter v členih K 70 in K 72 § 2 Misijonske družbe, so brez aktivne in pasivne volilne pravice tisti, ki so v trenutku, ko bi uporabili možnost aktivne in pasivne volilne pravice tako v Družbi, kot tudi v provinci ali hiši, na kakršen koli način neupravičeno odsotni:
a) tisti, ki so odsotni iz Družbe brez dovoljenja; ko njihova odsotnost preseže šest mesecev;
b) tisti, ki so to dovoljenje prejeli, a ga po izteku časa niso obnovili (prim. K 72 § 2);
c) tisti, ki ne upoštevajo tega, kar določa dovoljenje za bivanje zunaj skupnosti (prim. K 67 § 2);[1]
č) tisti, ki so presegli dovoljenje treh let, razen v primeru bolezni, študija ali apostolata, ki ga izvršujejo v imenu Družbe.
§ 2. V dvomljivih primerih vizitator s pristankom svojega sveta odloči, če ima sobrat aktivno in pasivno volilno pravico; pri tem pa pozorno upošteva položaj v provinci, lastno pravo Družbe ter provincialne norme.
§ 3. To, kar velja za aktivno in pasivno volilno pravico, prav tako velja za poizvedovanja, ki jih narekuje lastno pravo Družbe in provincialne norme.
S 27.
§ 1. Vsak sobrat ima pravico, da po njegovi smrti v vsej Družbi zanj molijo.
§ 2. Vsak sobrat naj po možnosti vsak mesec daruje sveto mašo za žive in rajne vse Vincencijanske družine, pa trudi za starše, sorodnike in dobrotnike; doda naj še poseben namen za ohranitev prvotnega Družbinega duha.
§ 3. Prav tako naj daruje še eno sveto mašo za sobrate vse Družbe, ki so pretekli mesec umrli.
§ 4. Dodatne odredbe naj poda vsaka provinca.
S 28.
Vsak v Družbo včlanjeni sobrat ima pravico, da vsak mesec opravi nekaj maš po svojem namenu brez mašne nagrade. Koliko naj bo teh maš in kdaj naj jih opravi, naj določi vsaka provinca.
3. Pripadnost sobratov provinci ali hiši (K 65–67)
S 29.
§ 1. Med svojo službo ne pripadajo s pravnimi učinki nobeni provinci: generalni superior, asistenti, generalni tajnik, ekonom in generalni prokurator pri apostolskem sedežu.
§ 2. Drugi sobratje, ki so v službi generalne kurije, še naprej pripadajo izvorni provinci, s tem, da so vpisani v eno izmed hiš te province. Njihovo bivanje v generalni kuriji je začasno, kar določa sporazum med generalnim superiorjem in vizitatorjem province, kateri pripada sobrat.
S 30.
§ 1. Član Misijonske družbe pripada provinci, za katero ga predstojniki zakonito sprejmejo v Družbo. Ta provinca se imenuje prvotna (izvorna) provinca.
§ 2. Novo pripadnost dobi sobrat s premestitvijo iz ene province v drugo, ko jo zakonito izvedejo predstojniki. Ta se imenuje drugotna (ciljna) provinca.
S 31.
Da sobrat neha biti član ene province in postane član druge, se morajo višji predstojniki o tem dogovoriti, ko se prej z njim pogovorijo; s tem pa ni okrnjena oblast generalnega superiorja. Če pa član noče biti premeščen, ni možna premestitev v drugo provinco brez odobritve generalnega superiorja.
S 32.
Ko generalnemu superiorju poteče služba, naj si sam izbere provinco.
S 33.
§ 1. Pripadnost drugotni provinci je lahko časovno omejena ali neomejena.
§ 2. V obeh primerih bosta oba vizitatorja:
a) v pisnem sporazumu določila pravice in dolžnosti sobrata ter obeh provinc;
b) napisala listine o premestitvi ter jih shranila v arhivih obeh provinc;
c) vizitator province, iz katere je sobrat odšel, bo o njegovi novi pripadnosti obvestil generalnega tajnika.
§ 3. V primeru začasne pripadnosti po izteku roka sobrat takoj postane član province, kateri je poprej pripadal; razen če vizitatorja, potem ko sta se pogovorila s sobratom, ne odločita kaj drugega; vendar vedno pismeno in v skladu s statuti.
S 34.
Sobrat pripada hiši ali skupnosti z veljavo hiše, za katero ga določi zakoniti predstojnik.
4. Izstop in odslovitev članov (K 68–76)
S 35.
Pravico koga ponovno sprejeti v Družbo ima:
1) za vse generalni superior, ko prej zasliši svoj svet;
2) za tiste, ki še niso včlanjeni v Družbo, vizitator, ko prej izve mišljenje svojega sveta ter vizitatorja province, iz katere je član izstopil ali bil odslovljen.
6. poglavje
VZGOJA
I. VZBUJANJE IN GOJITEV POKLICEV
S 36.
Skrb za spodbujanje poklicev nam nalaga nenehno dolžnost molitve (Mt 9,37) ter pristno, polno in veselo pričevanje apostolskega in občestvenega življenja, zlasti še, ko dečki in fantje z nami sodelujejo pri vincencijanskem poslanstvu in tako spopolnjujejo svojo vero.
S 37.
§ 1. Province, hiše in posamezni sobratje naj za to skrbijo in kandidate navdušujejo za vincencijansko poslanstvo.
§ 2. Province naj iščejo pripravnejših sredstev za vzbujanje in gojitev poklicev; v ta namen naj izdelajo primeren provincialni načrt.
§ 3. Vizitator naj po dogovoru s svojim svetom imenuje pospeševatelja poklicev, ki bo pri našem delovanju usklajeval prizadevanja za vzbujanje poklicev.
S 38.
Kandidati, ki želijo vstopiti v Družbo, se morajo že prej odločiti za krščansko življenje; imeti morajo apostolski namen in se opredeliti za delo v vincencijanski skupnosti oziroma naj se jim z mladinsko pastoralo ali v apostolskih šolah, kjer so, pomaga, da se za to odločijo.
S 39.
Vzgoja kandidatov naj bo primerna njihovi starosti; obsega naj zlasti bratsko življenje, zanimanje za Božjo besedo, bogoslužje, apostolsko delovanje skupaj z vzgojitelji, osebno usmerjanje, študij in delo.
II. VZGOJA NAŠIH
1. Splošna načela (K 77–81)
S 40.
Vsem našim naj bo po možnosti omogočena poleg splošne tudi posebna in strokovna izobrazba; z njo naj bi se posamezniki usposobili za bolj uspešno apostolsko delovanje, ki jim ga bo odkazala Družba in je zanje bolj smiselno.
S 41.
§ 1. Vsaka provinca naj ima vzgojni načrt, ki naj bo primerno usklajen z različnimi krajevnimi razmerami in s tukaj postavljenimi načeli, z dokumenti in smernicami Cerkve.
§ 2. Nadalje naj vizitator sestavi vzgojno komisijo, ki naj izdela in obnavlja vzgojni načrt ter obravnava vse, kar sodi k vzgoji.
S 42.
Posamezne province naj s pomočjo vzgojne komisije uredijo in pospešujejo stalno vzgojo tako skupnosti kot posameznikov.
2. Notranje semenišče (K 82–86)
S 43.
Notranje semenišče je lahko, glede na potrebe, provincialno ali medprovincialno. V obeh primerih lahko poteka v eni ali več Družbenih hišah, ki jih izbere vizitator skupaj s svojim svetom ali z vizitatorji, ki jih to zadeva.
S 44.
V posebnih okoliščinah in upoštevajoč človeško in krščansko zrelost kandidatov lahko vizitator poskrbi za primerne prilagoditve.
3. Veliko semenišče (K 87–90)
S 45.
§ 1. Veliko semenišče ima lahko po potrebi vsaka provinca zase ali pa več provinc skupaj.
§ 2. Naše gojence je mogoče pošiljati v drugo provinco ali v pravilno potrjeni zavod, da tam končajo ves cerkveni študij. V tem primeru je treba paziti, da se po Družbinem običaju udeležujejo skupnega življenja in prejemajo primerno vincencijansko vzgojo.
§ 3. V vzgojnih hišah naj cvete družinsko življenje in pripravlja naj se bratstvo med člani iste province; če je gojencev veliko, se lahko v primernem razmerju razdelijo v manjše skupine, da se tako bolje poskrbi za osebno vzgojo posameznikov.
S 46.
Med izobraževanjem lahko vizitator po dogovoru z vzgojitelji in svojim svetom iz upravičenega razloga dovoli gojencem, da prekinejo študij in bivajo zunaj vzgojne hiše.
S 47.
Prizadevati si je treba, da se gojenci različnih Družbenih provinc med seboj spoznavajo.
4. Vzgoja bratov (K 91–92)
S 48.
Primerno je, da si bratje z rednimi študijskimi tečaji dosežejo posebno kulturno in tehnično izobrazbo ter dobijo ustrezne naslove in diplome.
5. Vzgojitelji in učitelji (K 93–95)
S 49.
Veliko semenišče naj kot vzgojno središče nudi pomoč sobratom, zaposlenim pri različnih delih, vzgojitelji in učitelji sami pa naj opravljajo apostolska dela.
S 50.
Poskrbeti je treba, da so v vzgojnih hišah po potrebi na voljo usposobljeni sobratje, ki naj opravljajo službo spovednika ali duhovnega voditelja.
ORGANIZACIJA
I. razdelek
VODSTVO
I. poglavje
OSREDNJA UPRAVA
1. Generalni superior (K 101–107)
S 51.
Poleg pravic, ki jih ima generalni superior po splošnem pravu ali posebni podelitvi:
1) ima pravico izvajati nad viceprovincami isto oblast, kot jo ima nad provincami;
2) če je treba, opravi v skladu s pravom kanonično vizitacijo; med svojo službo sam ali pa v njegovem imenu kdo drug obišče vsaj enkrat vse province, jih spodbuja ter se seznani z njihovim stanjem in stanjem sobratov;
3)
a) v soglasju s svojim svetom in po dogovoru s tistimi, ki jih to zadeva, sprejema in odpoveduje misijone, ki jih Družbi ponudi Sveti sedež ali krajevni ordinariji; upravlja jih sam ali pa jih zaupa neki provinci ali skupini provinc;
b) v soglasju s svojim svetom in potem ko zasliši tiste, ki jih to zadeva, sestavi skupino misijonarjev, ki je lahko podrejena njemu ali pa jo zaupa neki provinci ali skupini provinc;
4) vizitatorje pooblašča, da sprejmejo in odpovedujejo misijone, ki jih podeljujejo krajevni ordinariji zunaj ozemlja katerekoli Družbene province;
5) v soglasju s svojim svetom in po zaslišanju vizitatorjev ob primernem času pred občnim zborom imenuje pripravljalno komisijo;
6) vse, kar je občni zbor sklenil, čimprej razglasi;
7) v soglasju s svojim svetom sklepa pomembnejše pogodbe, pri tem pa upošteva, kar je treba upoštevati;
8) iz tehtnega razloga s soglasjem svojega sveta in po zaslišanju vizitatorja ter svetovalcev, in če čas dopušča, čim več sobratov, za nekaj časa prevzame vodstvo kake province, ki ga opravlja administrator s pooblastili, ki mu jih je podelil generalni superior;
9) s soglasjem svojega sveta in po zaslišanju vizitatorjev in sobratov, ki jih to zadeva, premešča sobrate iz ene province v drugo;
10) sobratom, ki so zakonito stopili iz Družbe, dopušča molitve, ki so v navadi za naše rajne;
11) s soglasjem svojega sveta daje v posameznih primerih in iz upravičenih razlogov spregled od statutov in odlokov občnega zbora;
12) s soglasjem svojega sveta in po zaslišanju pristojnih vizitatorjev, imenuje provincialne ravnatelje hčera krščanske ljubezni;
13) dobrotnike in prijatelje Družbe sprejema za častne člane z navedbo duhovnih dobrin, ki jim pripadajo;
14) s soglasjem svojega sveta spodbuja province k sodelovanju v mednarodnih misijonskih dejavnostih (dela in sprejete odločitve);
15) s soglasjem svojega sveta, potem ko zasliši tiste, ki se jih tiče, vzpostavi področja zunaj meja provinc in potrdi področja, ki jih vzpostavijo vizitatorji;
16) s soglasjem svojega sveta potrdi statut vsake konference vizitatorjev;
17) organizira delo vrhovnega sveta in dejavnosti generalnih asistentov.
S 52.
Generalni superior redno biva v Rimu. Bivališče naj menja samo s pristankom občnega zbora in po posvetovanju s Svetim sedežem.
S 53.
Splošne odločbe generalnega superiorja veljajo do naslednjega občnega zbora, če sam generalni superior ali njegov naslednik ne odredi drugače.
S 54.
Superiorji, vizitatorji in sobratje, ki opravljajo druge službe v Družbi, kot tudi ravnatelji hčera krščanske ljubezni, ostanejo po poteku službe zaradi reda v službi, dokler jih ne zamenjajo nasledniki.
2. Generalni vikar (K 108–114)
S 55.
§ 1. Generalnemu vikarju preneha služba:
a) ko prevzame službo njegov naslednik;
b) če se službi odpove in odpoved sprejme občni zbor ali apostolski sedež;
c) če ga apostolski sedež odstavi.
§ 2. Če je generalni vikar očitno svoje službe nevreden ali zanjo nesposoben, mora generalni superior s svojim svetom brez generalnega vikarja o tem razsoditi in obvestiti Sveti sedež, čigar navodil se je treba držati.
S 56.
Generalni vikar, ki bi prevzel službo generalnega superiorja, je po izteku šestletja lahko takoj izvoljen za generalnega superiorja in potem še enkrat.
3. Generalni asistenti (K 115–118)
S 57.
S tem, da ostane nespremenjeno, kar je določeno v Konstitucijah, člen 116 § 2:
§ 1. Generalni asistenti se izvolijo iz različnih provinc, prav tako pa se – če je le mogoče – upoštevajo različne kulture, ki so navzoče v Družbi;
§ 2. Število generalnih asistentov določi občni zbor.
S 58.
Generalni asistenti morajo prebivati v isti hiši kot generalni superior. Za sestavo vrhovnega sveta morata biti poleg generalnega superiorja ali generalnega vikarja navzoča dva asistenta.
S 59.
Če je iz upravičenih razlogov odsotnih toliko generalnih asistentov, da je za svet predpisano število premajhno, lahko generalni superior pokliče v svet enega izmed uslužbencev generalne kurije s pravico glasovanja, in sicer v tem redu: generalnega tajnika, generalnega ekonoma ali generalnega prokuratorja pri Svetem sedežu.
S 60.
Služba generalnih asistentov preneha:
a) ko prevzamejo to službo njihovi nasledniki;
b) če se službi odpovedo in odpoved sprejme generalni superior v soglasju z drugimi asistenti ali občni zbor;
c) če jih generalni superior v soglasju z drugimi asistenti odstavi in Sveti sedež to odobri.
4. Uslužbenci generalne kurije (K 119)
S 61.
§ 1. Generalni tajnik:
a) pomaga generalnemu superiorju, ko je treba kaj pisati za celotno Družbo;
b) po svoji službi se udeležuje sej vrhovnega sveta, da sestavlja njegove akte, vendar brez pravice glasovanja;
c) generalnemu superiorju lahko predloži imena sobratov, da mu jih po našem lastnem pravu imenuje med sodelavce pod njegovim vodstvom; ti urejajo arhiv, izdajajo publikacije in pišejo pisma.
§ 2. Če je generalni tajnik zadržan in ne more opravljati službe, je stvar generalnega superiorja, da začasno imenuje enega od asistentov, uslužbencev ali sodelavcev, da ga nadomešča.
S 62.
§ 1. Generalni ekonom pod nadzorom generalnega superiorja in njegovega sveta v smislu splošnega in našega lastnega prava po svoji službi upravlja Družbeno imetje, ki je zaupano generalni kuriji.
§ 2. S pristankom generalnega superiorja vizitira provincialne ekonome, v posebnih okoliščinah pa tudi hišne ekonome in upravitelje pomembnejših ustanov.
S 63.
§ 1. Naloga generalnega prokuratorja pri Svetem sedežu je, da:
a) skrbi z vlogami za redna pooblastila, ki jih treba dobiti od Svetega sedeža;
b) pri Svetem sedežu obravnava zadeve Družbe, provinc, hiš in sobratov, v soglasju z generalnim superiorjem in po zaslišanju vizitatorjev, ki se jih tiče.
§ 2. – Generalni prokurator lahko po pisnem nalogu generalnega superiorja opravlja v rimski kuriji službo generalnega postulatorja, kot predpisuje pravo.
2. poglavje
PROVINCIALNO IN KRAJEVNO VODSTVO
1. Province in viceprovince (K 120–122)
S 64.
Čeprav ima vsaka provinca določene ozemeljske meje, ni ovire, da hiša kake province ne bi stala na ozemlju druge province, kot predvideva člen K 107, 7.
S 65.
§ 1. Viceprovinca je zveza več hiš na določenem področju, ki je v smislu pogodbe z njo odvisna od neke province in z njo sestavlja nekakšno celoto; vodi jo po predpisih splošnega in našega lastnega prava vicevizitator z redno lastno močjo.
§ 2. Lahko se osnuje tudi viceprovinca, ki ni odvisna od nobene pravno popolne province, ampak naravnost od generalnega superiorja; vodi jo vicevizitator z redno lastno oblastjo.
§ 3. Viceprovinca je po svoji naravi prehodne narave; ko so izpolnjene potrebne možnosti, se spremeni v provinco.
§ 4. Kar je v Družbenih konstitucijah in statutih rečeno o provinci, velja z nujnimi prilagoditvami tudi za viceprovinco, če ni že v konstitucijah in statutih ali pravilih in pogodbah neke province izrečno drugače določeno.
S 66.
§ 1. Če se provinca deli tako, da se osnuje posebna provinca, mora generalni superior s svojim svetom v pravilnem razmerju, kot je prav in pravšno, razdeliti tudi vse imetje, ki je bilo potrebno in namenjeno potrebam province, in dolgove, ki so bili narejeni za provinco; v veljavi morajo pa še naprej ostati: volja pobožnih ustanoviteljev ali darovalcev, pridobljene zakonite pravice in lastna pravila, ki veljajo za vodstvo te province.
§ 2. Razdelitev arhiva matične province je pridržana odločitvi generalnega superiorja; ta poprej zasliši vizitatorje, ki se jih tiče.
2. Vizitator in vicevizitator (K 123–125)
S 67.
Kar je v konstitucijah in statutih rečeno za vizitatorja, velja tudi za vicevizitatorja, če ni že v konstitucijah in statutih ali pravilih in pogodbah vsake viceprovince izrečno drugače določeno.
S 68.
§ 1. Vizitatorja imenuje generalni superior za obdobje najmanj treh let s soglasjem svojega sveta in potem, ko prej zasliši vsaj sobrate province, ki imajo aktivno volilno pravico. Enako lahko generalni superior v istih pogojih enkrat ali večkrat potrdi vizitatorja, vendar ne dlje kot devet zaporednih let.
§ 2. Način in okoliščine poizvedb lahko določi provincialni zbor z odobrenjem generalnega superiorja in s pristankom njegovega sveta.
§ 3. Provincialni zbor lahko predloži, da generalni superior s soglasjem svojega sveta odobri volitve vizitatorja, kot mu jih sam predloži. Takšna izvolitev se mora izvesti vsaj pod naslednjimi pogoji:
a) da je vizitator izvoljen najmanj za tri leta in ne več kot za šest let;
b) da ni v službi več kot devet let nepretrgoma;
c) da se v prvih dveh volilnih krogih zahteva absolutna večina glasov, s tem da se neveljavni glasovi ne upoštevajo; v tretjem volilnem krogu pa imata pasivno volilno pravico samo tista dva, ki sta v drugem krogu prejela večino glasov[2], tudi takrat, ko je število glasov izenačeno[3];
č) v primeru enakosti glasov je izvoljen starejši po poklicu ali starosti.
§ 4. Izvoljeni ali ponovno izvoljeni vizitator lahko prevzame službo, ko ga potrdi generalni superior s soglasjem svojega sveta.
S 69.
Vizitator je dolžan, da:
1) izdela provincialni načrt po provincialnih normah in s soglasjem svojega sveta;
2) s pristankom svojega sveta in po posvetovanju z generalnim superiorjem ob upoštevanju vsega, kar je treba upoštevati, v kakšni hiši začne ali ukine kakšno večje delo;
3) v posameznih hišah po njihovih potrebah nastavlja sobrate, ko je prej zaslišal svoj svet in se po možnosti posvetoval s tistimi, ki se jih tiče; v nujnejših primerih pa je dolžan o tem svoj svet vsaj obvestiti;
4) po predpisih provincialnih norm in s soglasjem svojega sveta imenuje provincialnega ekonoma ter ravnatelja notranjega in velikega semenišča;
5) odobri skupni načrt hiš, ki ga je pripravil krajevni superior s svojo skupnostjo;
6) generalnemu superiorju pošilja sporočila o stanju province in o hišnih vizitacijah, ki jih je opravil po službeni dolžnosti;
7) s soglasjem svojega sveta po predpisih splošnega in našega lastnega prava sklepa potrebne ali koristne pogodbe;
8) v primernem času po razpravljanju s svojim svetom imenuje pripravljalno komisijo za provincialni zbor;
9) ima pravico po predpisih prava odločati v primeru enakosti glasov;
10) generalnega superiorja čimprej obvesti o zaobljubitvi sobratov, o njihovem včlanjenju v Družbo in o redovih, ki so jih prejeli;
11) sam ali prek drugih, ki so usposobljeni, skrbi za provincialni arhiv;
12) imenuje sobrate in jim podeli pravico spovedovati sobrate ter – ob upoštevanju ordinarijeve pravice – oznanjati Božjo besedo; vsa ta pooblastila podeljuje tudi drugim;
13) s soglasjem svojega sveta iz upravičenega razloga podeljuje v posameznih primerih spregled od provincialnih norm;
14) ureja položaj sobratov, ki se nahajajo v neurejenih položajih.
S 70.
Vicevizitator ima iste pravice, pooblastila in dolžnosti kot vizitator, če ni v konstitucijah ali statutih izrečno drugače rečeno.
S 71.
Vizitatorjeve odredbe veljajo do naslednjega provincialnega zbora, če ni že sam vizitator ali njegov naslednik drugače ukrenil.
S 72.
§ 1. Če je mesto vizitatorja izpraznjeno, začasno prevzame vodstvo province vizitatorjev asistent; če tega ni, pa provincialni svetovalec, ki je starejši po imenovanju ali starosti, če ni že generalni superior drugače poskrbel.
§ 2. V primeru, da vizitator umrje ali mu služba preneha, provincialni zbor lahko predloži generalnemu superiorju, da s soglasjem svojega sveta potrdi, kako začasno urediti vodstvo province.
3. Vizitatorjev asistent (K 126)
S 73.
§ 1. Vizitatorjev asistent je eden od svetovalcev; izvolijo ga svetovalci z vizitatorjem, če provincialni zbor ne odredi drugače.
§ 2. Če je vizitator odsoten, ima njegovo oblast asistent, razen v zadevah, ki si jih je vizitator pridržal.
§ 3. Če je vizitator zadržan, ga asistent nadomešča s polnim pravom, dokler vizitator spet ne prevzame dolžnosti. O zadržku sodi provincialni svet brez vizitatorja in čimprej obvesti generalnega superiorja; potem naj se ravna po njegovih navodilih.
4. Vizitatorjev svet (K 127)
S 74.
§ 1. Svetovalce imenuje za tri leta vizitator, ko se prej posvetuje s sobrati province, ki imajo aktivno volilno pravico. Enako in v istih pogojih so lahko potrjeni še za drugo in tretje triletje, za četrto pa ne.
§ 2. Provincialni zbor lahko predlaga, da vizitatorju generalni superior s soglasjem svojega sveta dovoli, da po svoje imenuje ali voli svetovalce, pa tudi njihovo število, kdaj se imenujejo in koliko časa traja njihova služba. O imenovanju svetovalcev mora vizitator obvestiti generalnega superiorja.
§ 3. Generalni superior lahko iz tehtnega razloga na predlog vizitatorja in v soglasju z drugimi njegovimi svetovalci odstavi provincialnega svetovalca.
§ 4. Kjer ni provincialnega asistenta, velja tudi za provincialnega svetovalca, ki je najstarejši po imenovanju, poklicu in starosti, kar je rečeno o provincialnem asistentu v členu K 73, § 2 in § 3, če v provincialnih normah ni drugače določeno.
5. Provincialni ekonom (K 128)
S 75.
Ekonoma imenuje vizitator s soglasjem svojega sveta ali pa tako, kot je določeno v provincialnih normah.
S 76.
Če provincialni ekonom ni svetovalec, se udeležuje sej provincialnega sveta, kadar ga vizitator povabi, a brez glasovalne pravice.
S 77.
Naloga provincialnega ekonoma je:
1) skrbi, da je provincialno premoženje pred cerkveno in državno oblastjo pravilno vknjiženo;
2) z nasvetom in dejansko pomaga hišnim ekonomom v njihovi službi in jih pri upravljanju nadzira;
3) skrbi, da vsaka hiša plačuje določeno vsoto za stroške province in ob določenem času pošlje na generalni ekonomat takso za generalni fond;
4) skrbi, da dobivajo zaposleni v Družbi pravično plačo in se natančno spolnjujejo civilni predpisi o davkih in socialnem zavarovanju;
5) ima vedno urejene razne knjige dohodkov in stroškov ter druge dokumente;
6) vizitatorju in njegovemu svetu poda obračun o upravljanju v smislu člena S 103.
6. Področja
S 78.
§ 1. Področje je ozemlje z vsaj eno hišo, ki pripada bodisi neki provinci ali pa neposredno generalnemu superiorju.
§ 2. Področje vzpostavi: generalni superior s svojim svetom ali vizitator s svojim svetom. Področje vodi področni superior.
§ 3. Področni superior ima pooblastila, ki mu jih je podelil generalni superior ali vizitator, da bi tako prišlo do uresničitve Družbi lastnega poslanstva.
§ 4. Področnega superiorja imenuje vizitator s svojim svetom; imenovanje mora potrditi generalni superior s svojim svetom (prim. K 125, § 5).
§ 5. Področje se vzpostavi s pisnim sporazumom, kjer so natančno določene delegirane pristojnosti ter medsebojni dogovori med generalnim superiorjem ali vizitatorjem ter področnim superiorjem.
§ 6. Področje se lahko vzpostavi bodisi z namenom, da ima lastno samostojnost in se spremeni v viceprovinco ali provinco, ali pa da neka viceprovinca ali provinca ne more več ohranjati lastne samostojnosti.
§ 7. Da je področje lahko povzdignjeno v viceprovinco ali viceprovinca v provinco, je potrebno, da imata področje ali viceprovinca dejansko zmožnost imeti poklice ter zadostno ekonomsko podlago za vzdrževanja poslanstva in sobratov.
7. Konference vizitatorjev
S 79.
§ 1. Za spodbujanje sodelovanja med provincami na področju poslanstva, komunikacije in vzgoje so vizitatorji dolžni vzpostaviti konference vizitatorjev.
§ 2. Te konference spoštujejo edinost Družbe, avtonomijo provinc ter načela subsidiarnosti in soodgovornosti.
§ 3. Vsaka konferenca je dolžna pripraviti svoj lasten statut ter ga predložiti generalnemu superiorju in njegovemu svetu.
8. Službe v krajevni upravi (K 129–134)
S 80.
Pravica in dolžnost krajevnega superiorja je, da:
1) vizitatorja obvešča o stanju hiše;
2) hišnim sobratom podeljuje opravila in službe, katerih podeljevanje ni pridržano višjim predstojnikom;
3) skliče in vodi hišni svet;
4) s svojo skupnostjo izdela hišni načrt in ga predloži vizitatorju v odobritev;
5) ima hišni arhiv in žig;
6) sobrate obvešča o odredbah in novicah v Družbi;
7) skrbi, da se opravijo sprejete maše.
S 81.
§ 1. Krajevni superior vodi hišo v sodelovanju z vsemi sobrati, zlasti še z asistentom in ekonomom, ki sta imenovana po provincialnih normah.
§ 2. Če je superior odsoten, opravlja po določbah lastnega prava vso njegovo službo asistent.
§ 3. Pogosto naj se kot kakšen svet pripravijo srečanja sobratov v skupnosti.
3. poglavje
ZBORI
1. Zbori na splošno (K 135–136)
S 82.
Predstojniki in sobratje naj zbore pripravijo in se jih dejavno udeležujejo; zato naj se zvesto ravnajo po predpisih in določbah, ki jih zbori dajo.
S 83.
§ 1. Pri volitvah so potrebni vsaj trije števci glasov.
§ 2. Po pravu sta dva števca glasov skupaj s predsednikom in tajnikom, ko je izvoljen, dva po letih najmlajša člana zbora.
§ 3. V začetku zbora izvolijo tajnika. Ta mora:
a) opravljati službo prvega števca glasov;
b) sestavljati zapisnike sej in dokumentov.
S 84.
Pred zborovanjem in med njim je potrebna svobodna izmenjava obvestil o zadevah, o katerih bodo odločali, in o lastnostih tistih, ki naj bi bili izvoljeni.
S 85.
Ko je razpravljanje o zadevah končano, morajo akte zbora, ki so jih zbrani potrdili, podpisati predsednik zbora, njegov tajnik in vsi zbrani; ko so potrjeni s pečatom, naj se skrbno shranijo v arhiv.
2. Občni zbor (K 137–142)
S 86.
Občni zbor ima pravico dajati izjave, ki imajo pomen kot nauk in spodbuda.
S 87.
§ 1. Redni občni zbor mora biti, ko poteče šesto leto od zadnjega občnega zbora.
§ 2. Izredni občni zbor mora biti vselej, kadar se generalnemu superiorju v soglasju z njegovim svetom in po zaslišanju vizitatorjev zdi, da je potreben.
§ 3. Pred občnim zborom morajo biti provincialni zbori.
S 88.
§ 1. Čas in kraj občnega zbora določi generalni superior v soglasju s svojim svetom.
§ 2. Ko pa teče šesto leto, lahko generalni superior s soglasjem svojega sveta in iz upravičenega razloga odloči, da je zbor šest mesecev pred datumom prejšnjega občnega zbora ali šest mesecev po njem.
S 89.
§ 1. Generalni superior, generalni vikar in generalni asistenti, ki jim služba preneha, na naslednjih sejah istega zbora ostanejo njegovi člani.
§ 2. Poleg tistih, ki se morajo po določbah konstitucij udeležiti občnega zbora, se ga bo udeležil še odposlanec provinc in viceprovinc za prvih petindvajsetih sobratov z aktivno volilno provinco. Če je članov z aktivno volilno pravico več kot petinsedemdeset, se ga udeleži še en odposlanec na vsakih začetih petdeset sobratov in/ali drug namestnik za ostanek. Število odposlancev na občni zbor se določa po številu sobratov z aktivno volilno pravico na dan, ko na provincialnem zboru volijo odposlance.
§ 3. Če služba vizitatorja ni zasedena, gre na občni zbor tisti, ki takrat vodi provinco. Če je vizitator zakonito zadržan, da ne more na občni zbor, gre namesto njega njegov namestnik v službi; če pa je ta izvoljen za odposlanca, gre na občni zbor prvi namestnik.
S 90.
§ 1. V primeru, da ni noben brat izvoljen za udeležbo na občnem zboru, bo generalni superior s svojim svetom na občnem zboru zagotovil navzočnost kakšnega od bratov.
§ 2. Generalni superior bo skupaj s svetom določil, kako urediti tiste primere, v katerih ni mogoče izvesti legitimne izvolitve odposlancev na občni zbor, a je vendarle njihova navzočnost pomembna.
S 91.
§ 1. V primernem času pred sklicanjem občnega zbora imenuje generalni superior s svojim svetom pripravljalno komisijo, ko je prej zaslišal vizitatorje in upošteval različne kraje in opravila.
§ 2. Generalnemu superiorju z njegovim svetom je prepuščena široka svoboda, da primerno uredi delo pripravljalne komisije. Naloge pripravljalne komisije bi mogle biti, da:
a) v provincah in med sobrati poizve, katere zadeve so po njihovi sodbi nujnejše in kako naj občni zbor o njih razpravlja;
b) po prejemu odgovorov izbere tiste zadeve, ki so najbolj nujno potrebne in obče; pripravi študije in zbere vire; vse to pošlje ob primernem času pred hišnimi zbori vizitatorjem;
c) sprejme predloge oziroma postulate provincialnih zborov, v provincah izdelane študije in predloge, ki jih po zaslišanju svojega sveta predloži generalni superior;
č) vse to uredi, na tej podlagi izdela delovni dokument in ga razpošlje tako zgodaj, da ga člani zbora in namestniki dobijo v roke cela dva meseca pred začetkom občnega zbora.
§ 3. Ko se začne občni zbor, služba pripravljalne komisije preneha, predsednik pa sam ali preko koga drugega, če se zdi primerno, poroča o poteku dela komisije.
S 92.
§ 1. Na dan, ko volijo generalnega superiorja, naj volivci darujejo sveto mašo za srečno izvolitev; potem naj po kratkem nagovoru pod vodstvom predsednika ob določeni uri začno sejo.
§ 2. Na pripravljene glasovnice volivci napišejo ime tistega, ki ga volijo za generalnega superiorja.
§ 3. Če je glasovnic po preštetju več kot volivcev, je glasovanje nično; napisati je treba nove glasovnice.
S 93.
Pravilnik, ki ga potrdi kak zbor, ostane v veljavi, dokler ga drugi zbor ne spremeni ali ukine.
3. Provincialni zbor (K 143–146)
S 94.
Norme, ki jih izda provincialni zbor, so splošna pravila, ki jih je treba upoštevati v vseh primerih, naštetih v teh normah. Te norme ne veljajo za vizitatorjevo oblast, kolikor je opisana v splošnem in našem lastnem pravu in tudi ne za njegovo izvršilno oblast, ki mu je potrebna za opravljanje službe. V veljavi ostanejo, dokler jih ne prekliče naslednji provincialni zbor ali generalni superior.
S 95.
Vizitator ima nalogo, da po zaslišanju svojega sveta določi, katere dni in v kateri hiši bo potekal zbor.
S 96.
Generalni superior bo v dveh mesecih po prejemu provincialnih norm sporočil vizitatorju svojo odločitev o njih.
S 97.
Če ni s provincialnimi normami drugače določeno, se mora provincialnega zbora udeležiti toliko odposlancev, izvoljenih izmed vseh sobratov v provinci skupaj, ki imajo pasivno volilno pravico, kolikor je tistih, ki morajo biti navzoči po službeni dolžnosti; doda pa se še en odposlanec na začetih petindvajset sobratov z aktivno volilno pravico.
S 98.
Za odposlance veljajo kot izvoljeni tisti, ki so med vsemi sobrati v provinci skupaj dobili več glasov; če je število glasov enako, potem starejši po poklicu ali po letih; prav toliko je namestnikov, kakor si sledijo po številu glasov.
S 99.
Če je hišni superior zadržan, da ne more na provincialni zbor, gre namesto njega hišni asistent. Če je ta izvoljen za odposlanca, ga nadomesti drugi s seznama namestnikov.
S 100.
Provincialni zbor lahko predloži, da generalni superior s soglasjem svojega sveta odobri lasten način predstavništva na provincialnem zboru, vendar tako, da je število izvoljenih odposlancev večje kot tistih, ki se morajo zbora udeležiti po službeni dolžnosti.
S 101.
Naloga posameznih provinc je, da v mejah splošnega in našega lastnega prava na zboru izdelajo lastne predpise o poteku ali pravilnik.
S 102.
Provincialni zbor voli odposlance in namestnike na občni zbor z zaporednim glasovanjem in z absolutno večino glasov. Če v prvem in drugem glasovanju ni bil nihče izvoljen, velja v tretjem za izvoljenega tisti, ki je dobil največ glasov; v primeru enakosti pa starejši po poklicu ali starosti.
II. razdelek
IMETJE (K 148–155)
S 103.
Družba naj stalno premišljuje naslednja načela, se jih z vsem srcem oklepa in zvesto ter zavzeto po njih ravna:
1) složno naj si prizadeva za skromno življenje, da se tako v imenu Kristusovega uboštva bolj z zgledom kot z besedo bojuje zoper pohlepnost, ki izvira iz družbene blaginje, in zoper željo po bogastvu, ki spravlja v pogubo skoraj ves svet (Sp III,1);
2) dejavno naj si prizadeva uporabljati svoje imetje v korist socialne pravičnosti;
3) odvaja naj odvečno imetje v blagor ubogih.
S 104.
Generalni superior lahko s soglasjem svojega sveta in ob upoštevanju pravšnosti provincam naloži davek. Tako ga lahko tudi vizitator s soglasjem svojega sveta naloži hišam svoje province.
S 105.
Pod vodstvom in nadzorstvom predstojnikov z njihovimi sveti je treba upravljati imetje, ki je Družbi dodeljeno le v upravljanje.
S 106.
§ 1. Ekonomi morajo dajati račun predstojnikom in sobrate obveščati o svojem upravljanju.
§ 2. Generalni superior naj enkrat na leto s svojim svetom pregleda knjigi prejemkov in izdatkov ter poročilo o stanju premoženja, ko gre za generalnega ekonoma; vizitator s svojim svetom dvakrat na leto, ko gre za provincialnega ekonoma; hišni superior pa enkrat na mesec, ko gre za hišnega ekonoma. Knjige in poročila naj podpišejo samo, če so točne.
§ 3. Sobratje, ki vodijo posebne dejavnosti province ali hiše, predlagajo račune o dohodkih in izdatkih ustreznim predstojnikom tedaj in tako, kot je predvideno v provincialnih normah.
§ 4. Če pa imetje ni last Družbe, ampak ji je dodeljeno le v upravo, je treba računske knjige predložiti tako njenim gospodarjem kot Družbenim predstojnikom.
§ 5. Generalni ekonom naj vizitatorjem poda splošno poročilo o svojem upravljanju na koncu vsakega leta; vsako šesto leto pa občnemu zboru.
§ 6. Vizitatorji naj za svoje province pošljejo obračun generalnemu superiorju ob koncu leta.
§ 7. Provincialni ekonomi naj sobratom svoje province po provincialnih normah podajo splošno poročilo o svojem upravljanju in o stanju provincialnega imetja.
S 107.
Vsi upravitelji, tako predstojniki kot ekonomi, se morajo pri upravnih dejanjih v imenu Družbe ravnati samo v mejah svoje službe in po predpisih prava. Zato morejo Družba, provinca in hiša odgovarjati le za administrativna dejanja, storjena po omenjenih predpisih. Za drugo odgovarjajo tisti, ki so storili nedovoljeno ali neveljavno dejanje. Če pa se kaka pravna oseba Družbe zadolži ali prevzame obveznosti, tudi če z dovoljenjem, odgovarja sama in iz svojih sredstev.
S 108.
§ 1. Občni zbor lahko določi vsoto, ki je generalni superior ne sme preseči z izrednimi izdatki.
§ 2. Vizitatorji smejo delati izdatke po predpisih provincialnega zbora.
§ 3. Hišni superior lahko dela izdatke v mejah, ki so določene s provincialnimi normami.
S 109.
Predstojniki naj ne dovolijo najemati posojil, če ni gotovo, da bo mogoče iz običajnih virov odplačevati obresti in bodo lahko v predvidenem času vrnili izposojeno vsoto v pogodbeno predvidenih letnih obrokih.
S 110.
§ 1. Natančno je treba upoštevati zakone o delu, zavarovanju in pravičnosti pri osebah, ki so zaposlene v hišah ali dejavnostih Družbe.
§ 2. Predstojniki naj s skrajno previdnostjo sprejemajo pobožne ustanove, ki nalagajo obveznosti za daljši čas. Večnih ustanov pa naj ne sprejemajo.
§ 3. Iz skupnega imetja naj se dajejo darila samo po določbah konstitucij in statutov.
§ 4. Pri sprejemanju imetja, ki ga dobijo Družba, province ali hiše po oporoki ali kot darilo, je treba glede lastništva in porabe upoštevati voljo darovalca.
§ 5. Sobratom naj oskrbijo socialno zavarovanje Družba, škofje ali drugi, ki zanje sobratje opravljajo svoje delo. Poleg tega naj Družba, province in tudi generalna kurija primerno poskrbijo za zavarovanje pred različnimi nesrečami.
[1] Postulat je bil sprejet kot Statut na 38. občnem zboru leta 1992; v: Vincentiana 36 (1992), 389.
[2] Sprememba je bila predstavljena kot postulat in sprejeta kot statut na 38. občnem zboru leta 1992; v: Vincentiana 36 (1992), 389.
[3] Pojasnilo: v primeru, da je v drugem volilnem krogu izvoljeno več kandidatov z enakim številom glasov na prvem ali drugem mestu, se za izvolitev kandidatov za tretji krog uporabi kriterij lastnega prava: prednost po poklicu in starosti. (Pojasnilo vrhovnega vodstva; prim. Pismo vizitatorjem, 30. septembra 1993).