sabato
2 July, 2022

26–02–2022 

SPLOŠNA PRAVILA MISIJONSKE DRUŽBE

Vincencij Pavelski – Pozdrav v Gospodu        2

Prvo poglavje        2

O NAMENU IN UREDITVI DRUŽBE        2

Drugo poglavje        3

O EVANGELJSKIH NAČELIH        3

Tretje poglavje        6

O UBOŠTVU        6

Četrto poglavje        7

O ČISTOSTI        7

Peto poglavje        8

O POKORŠČINI        8

Šesto poglavje        9

O TEM, KAR ZADEVA BOLNIKE        9

Sedmo poglavje        10

O SKROMNOSTI        10

Osmo poglavje        10

O MEDSEBOJNIH STIKIH        10

Deveto poglavje        12

O RAZMERJU DO ZUNANJIH        12

Deseto poglavje        13

O POBOŽNIH VAJAH V DRUŽBI        13

Enajsto poglavje        16

O MISIJONIH IN DRUGIH OPRAVILIH, KI NAJ JIH DRUŽBA OPRAVLJA V PRID BLIŽNJEMU        16

Dvanajsto poglavje        18

O NEKATERIH SREDSTVIH IN PRIPOMOČKIH ZA DOBRO IZVRŠEVANJE NAŠIH OPRAVIL        18

*        21

DOKUMENTI O ZAOBLJUBAH        21

*        21

ZAOBLJUBE V MISIJONSKI DRUŽBI        21

PAPEŽ ALEKSANDER VII. v trajen spomin        21

(»Ex commissa nobis«)        21

TEMELJNI STATUT UBOŠTVA        22

PAPEŽ ALEKSANDER VII. v trajen spomin        22

(»Alias nos supplicationibus«)        22



Vincencij Pavelski – Pozdrav v Gospodu

VINCENCIJ PAVELSKI,

generalni superior Misijonske družbe,

svojim v Kristusu ljubljenim

bratom iste Družbe,

mašnikom, klerikom in pomožnim laikom

pozdrav v Gospodu.

Preljubi bratje, tu imate slednjič splošna pravila ali konstitucije naše Družbe, ki ste po njih toliko hrepeneli in jih tako dolgo pričakovali. Preteklo je okoli triintrideset let od početka naše Družbe, preden smo jih vam tiskane izročili. To smo storili nekaj iz tega namena, da bi posnemali Kristusa, našega Odrešenika, v tem, da je začel prej delati kakor učiti, nekaj pa zato, da se izognemo premnogim neprilikam, ki bi bile brez dvoma utegnile nastati iz prezgodnje izdaje pravil ali konstitucij; pokazalo bi se bilo morda, da sta njih izpolnjevanje in uporaba ali pretežka ali manj primerna. S tem pa, da smo odlašali in čakali, smo se z Božjo milostjo tem nevarnostim izognili in poleg tega dosegli, da se je Družba polagoma in zlahka privadila pravilom, še preden so bila izdana. V njih ne boste našli ničesar, česar bi ne bili že zdavnaj izvrševali, in to v največje veselje našega srca in splošno medsebojno spodbudo. Sprejmite jih torej, predragi bratje, s tako ljubeznijo, s kakršno vam jih izročamo. Ne imejte jih za delo človeškega uma, marveč za nekaj, kar izvira iz Božjega duha, iz katerega poteka vse dobro in brez katerega ne moremo ničesar sami od sebe misliti kakor iz sebe. Res, kaj pa najdete v njih, kar vas ne bi vnemalo in spodbujalo varovati se grehov, pridobivati si kreposti in živeti po evangeljskih naukih? Prizadevali smo si, kakor se lahko spozna, da bi zajeli vsa pravila, kolikor se da, iz duha Jezusa Kristusa in iz njegovega življenja. Zakaj mislili smo: možje, ki so poklicani, da bi nadaljevali Kristusovo poslanstvo, ki je zlasti v oznanjevanju evangelija ubogim, morajo sprejeti Kristusovo mišljenje in hotenje, da, istega duha, ki je njega napolnjeval, in hoditi po njegovih stopinjah.

Sicer pa vas, bratje, prósimo in rotimo v Gospodu Jezusu, trudite se, da boste natanko izpolnjevali ta pravila; bodite trdno prepričani: če jih boste ohranili, vas bodo tudi ona ohranila in slednjič varno privedla do zaželenega cilja, to je do nebeške blaženosti. Amen.

JEZUS, MARIJA, JOŽEF!

Prvo poglavje

O NAMENU IN UREDITVI DRUŽBE

1. – Naš Gospod Jezus Kristus, ki je bil poslan na svet, da bi rešil človeški rod, je po pričevanju Svetega pisma začel delati in učiti. Prvo je izpolnil s tem, da je najpopolneje izvrševal vse kreposti; drugo pa tako, da je ubogim oznanjal evangelij ter dajal apostolom in učencem nauke, ki so potrebni za vodstvo narodov. Naša mala Misijonska družba želi s pomočjo milosti in po svojih slabih močeh posnemati Gospoda Jezusa Kristusa v njegovih krepostih in v njegovem delovanju za zveličanje bližnjega, zato je primerno, da uporablja podobna sredstva, da to sveto namero prav izvede. Potemtakem je njen namen: 1) skrbeti za lastno popolnost, tako da kolikor mogoče izvršuje kreposti, katerih nas je ta najvišji Učenik blagovolil učiti z besedo in zgledom; 2) oznanjevati evangelij ubogim, zlasti kmečkim ljudem; 3). pomagati duhovnikom, da si pridobe znanosti in kreposti, ki jih zahteva njih stan.

2. – Ta Družba je iz duhovnikov in laikov. Opravilo duhovnikov je hoditi po zgledu Kristusa in njegovih učencev po trgih in vaseh ter tam s pridiganjem in razlaganjem krščanskega nauka lomiti malim kruh Božje besede, navajati ljudi k dolgi spovedi čez vse preteklo življenje in dolge spovedi sprejemati, poravnavati razpore in pravde, ustanavljati bratovščine krščanske ljubezni, voditi zunanja semenišča, ki so ustanovljena v naših hišah, in v njih poučevati, voditi duhovne vaje, pri nas sklicevati in voditi konference za zunanje duhovnike ter opravljati druga dela, ki omenjena opravila pospešujejo in se z njimi skladajo. – Opravilo laikov pa je podpirati duhovnike pri vseh naštetih opravilih s tem, da opravljajo službo Marte, kakor jim ukaže superior, in sodelujejo z molitvami, solzami, zatajevanjem in zgledi.

3. – Da pa Družba s pomočjo Božje milosti doseže namen, ki si ga je postavila, je potrebno, da si z vsemi močmi prizadeva navdati se s Kristusovim duhom, ki odseva zlasti iz evangeljskega nauka, iz njegovega uboštva, čistosti in pokorščine, iz ljubezni do bolnikov, iz njegove skromnosti, iz načina življénja in ravnanja, ki ga je naročil svojim učencem, iz njegovih stikov, iz vsakdanjih pobožnih vaj in misijonov ter iz drugih dal, ki jih je izvrševal v prid narodom. Vse to obsegajo naslednja poglavja.

Drugo poglavje

O EVANGELJSKIH NAČELIH

1. – Predvsem si mora vsak prizadevati, da se utrdi v tej resnici, da Kristusov nauk ne more nikdar varati, nauk sveta pa da je vedno varljiv; saj Kristus sam zatrjuje, da je nauk sveta podoben hiši, ki je sezidana na pesku, njegov nauk pa da se more primerjati poslopju, ki temelji na trdni skali. Zato mora naša Družba vedno odkrito priznavati, da se ravna po načelih Kristusa, nikoli pa ne po načelih sveta. Da pa bo mogla to izpolnjevati, naj izpolnjuje zlasti naslednje.

2. – Ker je Kristus rekel: »Iščite najprej Božjega kraljestva in njegove pravice in vse to – česar potrebujete – vam bo navrženo« (Mt 6,33), zato naj se vsak trudi, da bo bolj cenil duhovne reči od časnih, bolj zveličanje duše od telesnega zdravja, Božjo čast bolj od nečimrnosti sveta. Dá, sklene naj celo, da si s sv. Pavlom rajši izvoli bedo, sramoto, muke in tudi smrt, kakor da bi se dal ločiti od Kristusove ljubezni. Zato naj ne bo nihče v skrbeh za časne stvari, marveč naj svojo skrb preloži na Gospoda, trdno prepričan, da bo dotlej, dokler bo zakoreninjen v tej ljubezni in dokler se bo opiral na to upanje, vedno živel pod varstvom Boga nebes, da ga zato ne bo zadelo nič hudega in ne bo pogrešal ničesar dobrega, čeprav bi mislil, da je že na tem, da vse izgubi.

3. – Ker pa je pobožna vaja izpolnjevati vedno in v vsem Božjo voljo, zanesljiv pripomoček, s katerim človek lahko v kratkem doseže krščansko popolnost, naj si vsak po svojih močeh prizadeva, da to pobožno vajo dodobra osvoji, in sicer z izvrševanjem naslednjih štirih reči: 1) Izpolnjujmo vestno to, kar se nam ukazuje, in ogibajmo se tega, kar se nam prepoveduje, kadarkoli spoznamo, da nam ukaz ali prepoved prihaja od Boga ali Cerkve ali od naših predstojnikov ali pa iz pravil ali konstitucij naše Družbe. – 2) Kadar nam je voliti med dejanji, ki sama na sebi niso ne dobra ne slaba, si rajši izvolimo tisto dejanje, ki je naši naravi zoprno, kakor pa ono, ki ugaja, če tisto, ki ugaja, ni potrebno; zakaj kar je potrebno, moramo izvršiti pred drugimi deli, pa ne zato, ker čutom ugaja, ampak le zato, ker je Bogu bolj všeč. Ako se nam pa nudi obenem priložnost za več enakovrednih del, ki niso niti prijetna niti neprijetna, tedaj se brez izbiranja lotimo kateregakoli izmed njih, ker nam ga nudi Božja previdnost. – 3) Kadarkoli nas nenadoma doleti na telesu ali na duši kaka nesreča ali sreča, sprejmimo vse vdano, kakor da prihaja iz očetovske Gospodove roke. – 4) Vse, kar smo tukaj povedali, delajmo iz tega nagiba, ker je tako Bogu všeč, in zato, da bi, kolikor nam je mogoče, v tem posnemali Gospoda Kristusa, ki je vedno izpolnjeval prav to in iz tega namena, kakor sam izpričuje: »Jaz delam vedno to, kar je Očetu všeč.«

4. – Ker Gospod Jezus od nas zahteva golobjo preprostost, ki je v tem, da brez nepotrebnih ovinkov govorimo golo resnico, kakor nam je v srcu, in da opravljamo svoja dela brez hlimbe in zvijačnosti, oziramo pa se edino na Boga, naj si vsak prizadeva, da bo opravljal vse v istem duhu preprostosti, in naj pomisli: »Bog s preprostimi rad govori« in »prikriva nebeške skrivnosti modrim in razumnim tega sveta ter jih razodeva malim«.

5. – Ko pa Kristus priporoča golobjo preprostost, hkrati ukazuje, naj se oklepamo kačje razumnosti, to je tiste kreposti, ki nam pomaga razsodno govoriti in delati; zato moramo modro zamolčati, kar ni primerno razodeti, zlasti če je kaj že samo na sebi grešno in nedopustno; pri rečeh pa, ki so deloma dobre ali dovoljene, zamolčimo okoliščine, ki so zoper Božjo čast ali v škodo bližnjemu, in to, kar utegne nagniti naše srce k nečimrnemu slavohlepju. Ker pa je pri naših delih naloga te kreposti ta, da nam pomaga izbirati primerne pripomočke, da dosežemo svoj namen, naj bo pri nas sveto in neomajno načelo: za Božje zadeve vedno uporabljamo Božje pripomočke, o stvareh pa mislimo in sodimo po misli in sodbi Kristusovi, a nikdar ne po mislih in sodbi sveta in tudi ne po slabotnem modrovanju svojega uma; tako bomo razumni kakor kače in preprosti kakor golobje.

6. – Vsi naj si tudi goreče prizadevajo, da se ravnajo po tem Kristusovem nauku: »Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen.« Naj mislijo na to, da bodo, kakor on sam zatrjuje, krotki zemljo posedli; kajti z izvrševanjem teh kreposti se pridobivajo človeška srca, da se spreobrnejo h Gospodu; tega pa ne dosegajo tisti, ki z bližnjim ravnajo pretrdo in preostro; s ponižnostjo pa si pridobimo nebesa, kamor nas navadno povzdiguje ljubezen, da radi zaničujemo sami sebe, kar nas vodi kakor po stopnicah od kreposti do kreposti, dokler ne dospemo tja.

7. – Toda ponižnost, ki nam jo je Kristus z besedo in zgledom tako pogosto priporočal in za katero se mora Družba na vso moč prizadevati, zahteva te pogoje: 1) kar najbolj odkritosrčno se imejmo za vredne, da nas ljudje grajajo; 2) veselimo se, če drugi vidijo naše nepopolnosti in nas zaradi tega zaničujejo; 3) spričo svoje nizkosti po možnosti skrivajmo, če Gospod kaj stori v nas ali z našo pomočjo; ako pa tega ne moremo prikriti, pripisujmo vse Božjemu usmiljenju in zaslugam drugih. To je temelj evangeljske popolnosti in jedro duhovnega življenja. Tisti, ki bo tako ponižen, bo prejemal vse dobrote; kdor pa ne bo, temu bo odvzeto še to, kar ima dobrega, ter bo živel v vednem nemiru.

8. – Kristus je rekel: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ.« Sv. Pavel je v istem duhu dostavil: »Če po mesu živite, boste umrli; če pa z duhom dela mesa mrtvite, boste živeli.« Zato naj se vsak marljivo vadi v stanovitnem zatajevanju svoje volje in sodbe ter tudi v mrtvenju vseh čutov.

9. – Enako naj se vsi odpovedo neredni ljubezni do sorodnikov; saj Kristus izključuje tiste učence, ki ne bi sovražili očeta in matere, bratov in sester; stoterno plačilo obeta na tem svetu, na onem pa večno življenje tistim, ki zaradi evangelija zapuste svoje sorodnike. Iz tega vidimo, kako velika ovira sta za krščansko popolnost meso in kri. Vendar moramo starše ljubiti z duhovno ljubeznijo in v Kristusu.

10. – Vsi naj se posebno marljivo trudijo za ravnodušnost, kakršno so vneto gojili Kristus in svetniki. Tako ne bodo nikoli s kako neredno ljubeznijo navezani ne na opravila ne na ljudi ne na kraje, zlasti ne na svojo domovino ali na kaj drugega, marveč naj bodo pripravljeni na superiorjevo voljo ali njegov migljaj vse to rade volje zapustiti. Mirno naj prenašajo in v Gospodu odobravajo, če superior njihovi želji ne ustreže ali kaj spremeni.

11. – Naj vsi, kolikor se da, v vsem ohranjajo enotnost; to naj bo njihova varuhinja lepega reda in svete edinosti. Tako bodo častili skupno življenje, kot ga je gojil Kristus Gospod, ko je postal drugim podoben, da bi jih laže pridobil za Boga Očeta. Enako naj se vsi varujejo posebnosti, ker so korenine zavisti in razdora, in to ne le glede hrane, obleke, postelje in drugih takih reči, ampak tudi glede dušnega vodstva, poučevanja, pridiganja, gospodarjenja, pa tudi glede pobožnih vaj. Da se bo pa mogla pri nas vedno ohraniti enotnost, uporabljajmo le en pripomoček, namreč: izpolnjujmo prav natanko naša pravila ali konstitucije.

12. – Vedno naj bi pri nas gojili dejanja krščanske ljubezni; takšna so: 1) delati drugim, kar upravičeno želimo, da nam oni store; 2) z drugimi soglašati in vse v Gospodu odobravati; 3) brez godrnjanja prenašati drug drugega; 4) jokati z jokajočimi; 5) veseliti se z veselimi; 6) prednjačiti drug drugemu v spoštovanju; 7) do drugih biti blagohoten in prisrčno uslužen; 8) slednjič postati vsem vse, da vse pridobimo za Kristusa. Vse to pa moramo tako razumeti, da ne smemo storiti kaj takega, kar bi bilo zoper Božje ali cerkvene zapovedi ali zoper pravila ali konstitucije naše Družbe.

13. – Če kdaj Božja previdnost dopusti, da kdo z obrekovanjem ali preganjanjem napada Družbo ali katero njenih hiš ali katerega njenih udov, se najskrbneje varujmo vsakega maščevanja in zmerjanja pa tudi vsake tožbe proti preganjalcem in obrekovalcem; zaradi tega celo hvalimo, slavimo Boga ter se mu radostno zahvaljujmo za veliko dobroto, ki prihaja od Očeta luči. Dá, še prisrčno molimo za vse tiste ter jim, če nanese priložnost in možnost, radi izkazujmo dobroto. Spominjajmo se, da nam in drugim vernikom ukazuje to Kristus: »Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tam, ki vas črtijo, in molite za tiste, ki vas preganjajo in obrekujejo.« Da bi vse to laže in tem raje izpolnjevali, zatrjuje Gospod, da bomo zaradi tega blaženi in se moramo prav zato veseliti, ker je veliko naše plačilo v nebesih; in kar je glavno, on je to prvi delal, da bi nam dal zgled, ki so ga pozneje posnemali apostoli, učenci in nešteti kristjani.

14. – Dasi moramo, kolikor je mogoče, izpolnjevati vsa navedena evangeljska načela, ker so sveta in koristna, so vendar nekatera izmed njih za nas bolj primerna, namreč tista, ki posebno priporočajo preprostost, ponižnost, krotkost, zatajevanje in gorečnost za zveličanje duš. Zato naj si naša Družba še skrbneje prizadeva, da bo te petere kreposti gojila in izvrševala tako, da bodo postale nekake dušne zmožnosti vse Družbe in bodo vedno oživljale vsa dejanja vsakega izmed nas.

15. – Ker nas pa satan skuša od teh naukov odvrniti s svojimi nasprotnimi nauki, naj bo vsak zelo previden in čuječ, da se bo zoper njegove nauke pogumno in odločno bojeval in jih zavrgel, zlasti tiste, ki najbolj nasprotujejo našemu poklicu: 1) meseno modrost; 2) željo, da bi nas ljudje videli; 3) željo, da bi se vsak uklanjal naši volji in sodbi; 4) hlepenje po tem, kako bi v vsem ustrezali svoji naravi; 5) brezčutnost za Božjo čast in za zveličanje bližnjega.

16. – Ker se pa hudobni duh pogostokrat spreminja v angela luči in nas včasih s svojimi prevarami premoti, zato naj se vsi teh prevar skrbno varujejo in si prizadevajo, da bi jih spoznali in premagali. Skušnja kaže, da je v tem primeru najuspešnejše zdravilo to, da stvar nemudoma odkrijemo tistim, ki jih je za to Bog določil; zato naj vsak, če ga vznemirjajo misli, o katerih sumi, da so prevara, ali ga začne mučiti velika bojazen ali skušnjava, čimprej razodene superiorju ali za to določenemu dušnemu vodniku; tako bo dobil primerno zdravilo, ki naj ga vsak sprejme kakor iz Gospodove roke, ga odobrava in spoštljivo ter zaupno uporablja. Predvsem naj se varuje, da tega nikakor ne razodeva komu drugemu, bodisi izmed naših bodisi izmed zunanjih, ker skušnja uči, da se po takem razodevanju zlo še poveča; saj se tudi drugi z istim zlom okužijo in zaradi tega vsa Družba trpi veliko škodo.

17. – Ker pa je Bog vsakemu naložil skrb za bližnjega in se moramo kot udje istega skrivnostnega telesa med seboj podpirati, naj vsak, ki zve, da muči koga huda skušnjava ali je zagrešil veliko napako, takoj v duhu ljubezni in kar najlepše poskrbi, da bo superior kakor treba in ob pravem času uporabil zoper to dvojno zlo prikladna zdravila. Vsak naj zaradi večjega napredka v kreposti tudi spozna za dobro in hvaležno sprejme, da njegove napake razodene v istem duhu ljubezni superiorju, kdorkoli jih je zapazil zunaj spovedi.

18. – Naš Gospod je prišel na svet, da bi ustanovil v dušah kraljestvo svojega Očeta, in ljudi otel oblasti hudobnega duha, ki jih je zvijačno prevaral z nerednim pohlepom po bogastvu, části in nasladi ter jih tako ugrabil. Zato se je dobremu Zveličarju zdelo primerno bojevati se s svojim sovražnikom z nasprotnim orožjem: z uboštvom, čistostjo in pokorščino. Tako je tudi delal do smrti. Naša najmanjša Misijonska družba je bila v Cerkvi ustanovljena, da bi služila zveličanju duš, zlasti zveličanju ubogega kmečkega ljudstva. Prepričana je, da v resnici ne more uporabljati boljšega in pripravnejšega orožja od tistega, ki ga je s tolikim uspehom in pridom uporabila večna Modrost. Zato naj se vsak izmed nas zvesto drži po naših pravilih uboštva, čistosti in pokorščine. Če hočemo, da bodo vsi bolj zanesljivo in zaslužno do smrti vztrajali, ko bodo izvrševali to krepost, naj si vsak v Gospodu prizadeva, da bo kolikor mogoče zvesto izpolnjeval to, kar zadevno določajo naslednja poglavja.

Tretje poglavje

O UBOŠTVU

1. – Kristus, pravi gospodar vseh stvari, je uboštvo tako ljubil, da ni imel, kamor bi položil glavo; tiste, ki so z njim delovali na misijonih, namreč apostole in učence, je postavil na enako stopnjo uboštva: imeli niso ničesar svojega, da bi jih nič ne oviralo in bi se bolje in laže bojevali zoper pohlep po bogastvu, ki spravlja skoraj ves svet v pogubo. Zato naj si vsak prizadeva, da bo po svojih slabih močeh v tej kreposti posnemal Gospoda Jezusa, prepričan, da bo to krepost nepremagljiva obramba, ki bo Družbo s pomočjo Božje milosti za vedno varovala.

2. – Misijonsko delo moramo opravljati brezplačno; zato se uboštva ne moremo držati v polnem obsegu; kljub temu se v Gospodu potrudimo, da se ga bomo držali vsaj z željo in kolikor bo mogoče v dejanju, in to zlasti v tem, kar je tukaj ukazano.

3. – Sleherni član naše Družbe naj dobro pomni, da nam mora biti po zgledu prvih kristjanov vse skupno in naj posameznim vse to, namreč hrano, obleko, knjige, pohištvo in drugo delé predstojniki, kakor bo kdo potreboval. Da se pa ne zgodi kaj zoper uboštvo, ki smo si ga izvolili, ne sme nihče z lastnino Družbe razpolagati ali jo razdajati razen s superiorjevim dovoljenjem.

4. – Poleg tega ne sme nobeden ničesar imeti brez superiorjeve vednosti ali njegove dovolitve, ali česar ne bi bil voljan na njegov ukaz ali namig takoj oddati.

5. – Nihče naj z nobeno rečjo ne ravna, kakor bi bila njegova. Nihče naj brez superiorjevega dovoljenja ničesar ne daruje, sprejema, zamenjuje, posoja ali drugod prosi.

6. – Od tega, kar je dano drugim v uporabo ali kar hranimo za skupno rabo ali kar so drugi zapustili, naj si nihče ničesar ne prilašča, tudi knjig ne; kar je pa kdo sam dobil v uporabo, naj brez superiorjevega dovoljenja ne daje drugim in naj tudi ne trpi, da bi se po njegovi zanikrnosti uničilo ali pokvarilo.

7. – Nihče naj ne hrepeni po nepotrebnih in nenavadnih rečeh. V potrebnih rečeh in željah po njih pa naj se vsak tako omejuje, da bo njegova hrana, soba in postelja takšna, kakršna je primerna za siromaka; pripravljen naj bo občutiti v tem in sploh v vsem nekaj posledic uboštva; da, celo ljubo naj mu bo, če se mu dajo najslabše reči, kar jih je pri hiši.

8. – In da ne bo pri nas ničesar videti, kar bi zbujalo le najmanjši sum lastnine, ne smemo svojih sob tako zapirati, da bi jih ne bilo mogoče od zunaj odpirati; brez izrečnega superiorjevega dovoljenja ne sme biti v sobah nobena omara ali kaj drugega zaklenjeno s posebnim ključem.

9. – Kadar kdo odpotuje v drugo hišo, naj brez superiorjevega dovoljenja ne jemlje ničesar s seboj.

10. – Ker pa krepost uboštva lahko kršimo že s samo neredno željo po časnih dobrinah, naj se vsak skrbno varuje, da se to zlo ne polasti njegovega srca; in to velja tudi o potegovanju za beneficije z videzom duhovne koristi; zaradi tega naj se nihče ne poganja za kako nadarbino ali za cerkveno dostojanstvo pod nikako pretvezo.

Četrto poglavje

O ČISTOSTI

1. – Kako je naš Zveličar cenil čistost in kako goreče je hrepenel vcepiti jo v človeška srca, je jasno pokazal s tem, da je hotel biti rojen prek naravnih zakonov iz neomadeževane Device s pomočjo Svetega Duha. Dopustil je, da so ga po krivem dolžili najhujših pregreh, da bi bil po svoji želji nasičen z zasramovanjem; nad nečisto pregreho je imel tak stud, da nikjer ne beremo, da bi ga bili kdaj celo najhujši sovražniki ne rečem obdolžili, ampak le osumili kake napake zoper čistost. Zato je zelo pomembno, da je Družba prav posebno vneta v hrepenenju po tej kreposti in vedno ter povsod očito razodeva, da jo najpopolneje goji. To nam mora biti tem bolj pri srcu, čim bolj nam naše delovanje na misijonih nalaga dolžnost, da smo skoraj neprenehoma v stiku s svetnimi ljudmi obojega spola. Zato naj vsak, kolikor le more, uporabi vso skrb, marljivost in previdnost, da ohrani neomadeževano telesno in dušno čistost.

2. – Da pa bo mogel z Božjo pomočjo to doseči, naj skrbno pazi na svoje notranje in zunanje čute; nikdar naj z nobeno žensko ne govori brez priče na neprimernem kraju in ob neprimernem času. Kadar z njimi govori ali jim piše, naj se varuje vsakršnih, tudi pobožnih besed, ki bi količkaj kazale nežno naklonjenost do njih. Kadar spoveduje ali z njimi govori zunaj spovedi, naj se jim preveč ne približuje in naj ne zaupa preveč sam sebi.

3. – Ker pa je nezmernost tako rekoč mati in rednica nečistosti, naj bo vsak zmeren v jedi in naj uživa, kolikor mogoče, le navadna jedila, vinu pa naj vselej primeša zelo veliko vode.

4. – Vrh tega naj bodo vsi prepričani: za misijonarje nikakor ne zadostuje, da so dosegli več kot srednjo stopnjo te kreposti, temveč naj se na vso moč trudijo, da kolikor morejo, preprečijo, da bi kdo mogel koga naših le količkaj osumiti nasprotne pregrehe; zakaj že sama taka sumnja, čeprav povsem krivična, bi Družbi in njenim svetim opravilom več škodovala kakor vse druge pregrehe, katerih nas bi po krivem dolžili, zlasti ker bi zaradi tega naši misijoni obrodili le malo ali nič sadu. Da torej preprečimo ali odstranimo to zlo, uporabljajmo vsa sredstva, ki so nam na voljo, ne le navadna, ampak če treba tudi izredna; tako na primer včasih opustimo nekatera drugače dovoljena in tudi dobra in sveta opravila, ako bi namreč po sodbi superiorja ali dušnega vodnika utegnila povzročiti tako sumničenje.

5. – In ker je lenoba mačeha kreposti, zlasti čistosti, naj se vsak te pregrehe tako ogiblje, da bo vedno kaj koristnega delal.

Peto poglavje

O POKORŠČINI

1. – Častimo pokorščino, katere nas je naš Gospod Jezus Kristus učil z besedo in zgledom, ko je bil radovoljno pokoren preblaženi Devici, sv. Jožefu in tudi drugim višjim, dobrim in zlovoljnim. Slehernega predstojnika glejmo v Gospodu in Gospoda v njem ter mu bodimo zato natanko pokorni. Predvsem izkazujmo zvesto in odkritosrčno spoštovanje ter pokorščino sv. očetu! Ponižno in stanovitno bodimo pokorni v smislu naših konstitucij tudi našim prevzvišenim in milostljivim škofom, ki je v njih škofijah ustanovljena naša Družba. Poleg tega se v župnijskih cerkvah brez župnikovega dovoljenja ne lotevajmo nobenega opravila.

2. – Tudi generalnega superiorja poslušajmo vsi brez izjeme hitro, veselo in vztrajno v vsem, kar ni očitno greh; poslušajmo ga v nekaki slepi pokorščini, tako da uklanjamo lastno sodbo in lastno voljo, in to ne le njegovi izrečni volji, marveč tudi njegovi želji, v prepričanju, da je to, kar nam ukaže, vselej bolje; izročimo se mu tako, da bo z nami razpolagal, kakor razpolaga rokodelec s pilo v roki.

3. – In to pokorščino moramo izkazovati tudi drugim predstojnikom, tako hišnim superiorjem kakor vizitatorjem pa tudi nižjim predstojnikom. Vsak naj si prizadeva, da bo poslušen tudi glasu zvona kakor Kristusovemu glasu, tako da bo na prvo znamenje zvona celo nedokončano črko rad zapustil.

4. – Da bo pa Družba v tej kreposti laže napredovala, naj si vsak po svojih močeh prizadeva, da bo pri nas veljala tista pobožna navada, da ničesar ne prosimo in ničesar ne odrekamo. Če pa kdo spozna, da mu je kaj škodljivo ali potrebno, naj pred Gospodom premisli, ali naj to superiorju odkrije ali ne, ter naj bo ravnodušen glede odgovora, ki ga bo dobil. S takim srcem naj zadevo razodene superiorju in naj bo trdno uverjen, da se mu po superiorjevi volji razodeva Božja volja; in ko to spozna, naj se takoj vda.

5. – Ob določenih dneh in urah naj se vsi zbero na določenem kraju, da bodo slišali superiorjeve opomine glede hišnega reda; in če žele kaj predlagati, naj mu povedo.

6. – Nihče naj drugim ničesar ne ukazuje in nikogar ne graja, če ga ni superior za to določil ali ni že po svoji službi dolžan.

7. – Komur je kak predstojnik prošnjo odbil, se ne sme v isti zadevi obrniti do drugega predstojnika, ne da bi mu povedal, zakaj mu je bila prošnja odbita.

8. – Nihče naj ne zapušča opravila, ki mu je odkazano, čeprav ga zadržuje kak drug, nepričakovan opravek, če prej o pravem času ne opozori katerega izmed predstojnikov, da mu določi namestnika, če treba.

9. – Kakor se nihče ne sme vmešavati v službo ali opravilo koga drugega, tako moramo vsi, če ni zadržka, ljubeznivo ustreči, če nas kdo prosi, da bi mu pomagali, zlasti če nas prosi kdo izmed tistih, ki opravljajo službo, četudi samo nižjo službo; ako bi se pa morali dalj časa pri tem muditi, tega ne smemo, če nismo prej dobili superiorjevega dovoljenja.

10. – Nihče naj brez superiorjevega dovoljenja ne hodi v prostore, ki so določeni za drugo opravilo; v nujni zadevi pa zadostuje dovoljenje načelnika tistega prostora.

11. – Da se izognemo mnogim nemajhnim neprilikam, ki bi utegnile nastati, naj nihče ne piše, ne odpošilja in odpira pisma brez superiorjevega dovoljenja; temu naj vsak izroči pismo, ki ga je napisal, da ga odpošlje ali pridrži, kakor se mu bo zdelo.

12. – Da bo pokorščina nekoliko pripomogla tudi k telesnemu zdravju, naj nihče brez superiorjevega dovoljenja ne uživa pijače ali jedi zunaj navadnega časa.

13. – Nihče naj brez splošnega ali posebnega superiorjevega dovoljenja ne hodi v sobo drugega in naj je ne odpira, dokler se mu ne odgovori: »Noter!« Dokler sta pa skupaj, naj bodo vrata odprta.

14. – Nihče naj brez superiorjevega dovoljenja ne vodi drugih v svojo sobo, zlasti zunanjih ne.

15. – Nihče naj ne piše, ne prevaja in ne izdaja knjig brez izrečnega odobrenja in pooblaščenja generalnega superiorja.

16. – Nobeden naših bratov, ki so določeni za službo Marte, naj ne želi, da bi se učil latinskega jezika, še manj pa, da bi dosegel duhovniški Stan. Kdor zapazi v sebi tako željo, naj se potrudi, da jo takoj zatre, ker prihaja od hudobnega duha, ki ga morda hoče pogubiti z bleščečim napuhom, ki se skriva pod plaščem gorečnosti za zveličanje duš. Brati in pisati pa naj se naši bratje laiki ne uče brez izrečnega dovoljenja generalnega superiorja.

Šesto poglavje

O TEM, KAR ZADEVA BOLNIKE

1. – Med deli, ki jih je Kristus izvrševal in pogosto priporočal tistim, ki jih je pošiljal v svoj vinograd, je bilo eno izmed najpomembnejših to, da je skrbel za bolnike, zlasti za uboge, in jih obiskoval; zato naj ima Družba posebno skrb, da bo s superiorjevim dovoljenjem obiskovala ne samo domače, marveč tudi zunanje bolnike ter jim delila telesno in dušno pomoč zlasti na misijonih, in da bo poleg tega s posebno marljivostjo ustanavljala in obiskovala bratovščine krščanske ljubezni.

2. – Kjerkoli pa bolnika obiščejo, doma ali zunaj, naj ne gledajo v njem človeka, marveč Kristusa, ki zatrjuje, da se ta ljubezen njemu izkazuje. Zato naj se tam vsak spodbudno vede ter govori tiho in o rečeh, ki morejo bolnika razvedriti in potolažiti, navzočim pa biti v spodbudo.

3. – Tudi naši bolniki naj se zavedajo, da niso samo zato v bolniški sobi in postelji, da bi se zdravili, ampak tudi zato, da bi druge vsaj z zgledom učili krščanskih kreposti, zlasti potrpežljivosti in vdanosti v Božjo voljo. Tako bodo vsem, ki jih obiskujejo in jim strežejo, »prijeten vonj« Kristusov, tako da se bo v slabosti izpopolnjevala njihova krepost. Ker pa je med krepostmi, ki jih zahtevajo od bolnikov, tudi pokorščina zelo potrebna, naj bodo čim bolj pokorni ne le dušnim ampak tudi telesnim zdravnikom in bolniškemu strežniku ter vsem, ki so določeni za strežbo.

4. – Da pa zaradi bolnikov ne nastane kakšna zloraba, naj vsi, ki se slabo počutijo, to naznanijo superiorju ali tistemu, ki mu je poverjena skrb za zdravje, ali pa bolniškemu strežniku. Nihče naj ne jemlje nobenega zdravila in naj se ne zateka k našemu zdravniku ter naj tudi drugega ne sprašuje za svet, če mu ni superior dovolil.

Sedmo poglavje

O SKROMNOSTI

1. – Kristus Gospod je v vedenju in govorjenju kazal táko skromnost, da je privabil daleč v puščavo na tisoče ljudi; ti so ga zaupno gledali in poslušali besede večnega življenja, ki so izhajale iz njegovih ust, tako da so pozabili na jed in pijačo. To ljubeznivo krepost na tako odličnem Učeniku morajo posnemati misijonarji, ki jih veže poklic, da so pogosto v stiku z bližnjim in se morajo zato vedno bati, da tega, kar so s svojim delom in opravilom v Gospodu sezidali, ne porušijo s slabim zgledom, morda celó le s premajhno skromnostjo. Zato naj zvesto izpolnjujejo, kar je sv. Pavel priporočal prvim kristjanom: »Vaša skromnost bodi znana vsem ljudem.« Da pa bodo mogli to izvrševati, naj marljivo izpolnjujejo posebna pravila o lepem vedenju, ki so v Družbi predpisana, in naslednja.

2. – Predvsem naj se ne ozirajo radovedno zlasti v cerkvi, pri jedi in pri javnih nastopih; naj skrbe, da ne bodo lahkomiselni in otročji v vedenju, prisiljeni in posvetni v hoji.

3. – Vsi naj se varujejo, da se ne bodo niti za šalo dotikali drug drugega, razen kadar se po običaju objamejo v znamenje ljubezni ali v pozdrav, ko kdo naših odpotuje ali se s potovanja vrne ali kadar je novodošlec sprejet v Družbo.

4. – Vsak naj skrbi za snago zlasti pri obleki; nikoli naj ne nosi preveč lične ali gizdave obleke.

5. – Svojo siromašno in najnujnejšo opravo v sobi naj vsak vzdržuje snažno in v redu. Sobo naj vsak tretji dan tudi pomete ter pósteljo zjutraj postélje, če ni zaradi njegove bolehnosti ali kakega opravila superior določil koga drugega za to.

6. – Nihče naj ne hodi iz sobe, preden se ni dostojno oblekel.

7. – In da bomo mogli laže ohraniti skromnost vpričo drugih, naj si vsak skrbno prizadeva, da se bo tudi tedaj, kadar je sam v sobi, zavedal Božje pričujočnosti in se lepo vedel; in naj se posebno varuje, da ne bo ponoči spal brez spodnje obleke ali nezadostno odet.

Osmo poglavje

O MEDSEBOJNIH STIKIH

1. – Ko je Kristus, naš Zveličar, zbral apostole in učence, jim je dal navodila za lepo skupno življenje, na primer: naj se med seboj ljubijo, drug drugemu noge umivajo, če ima kdo kaj zoper drugega, naj se takoj spravi s svojim bratom, naj hodita po dva skupaj, slednjič naj bo za manjšega, kdor hoče biti med njimi večji, in druga taka navodila. Zato mora tudi naša mala Družba, ki želi hoditi po stopinjah Kristusa in njegovih učencev, imeti naslednja pravila za lepo skupno življenje in medsebojne stike; ta pravila naj vsak po svojih močeh marljivo izpolnjuje.

2. – Da med nami vedno ostane in se na vsak način ohrani bratska ljubezen in sveta edinost, naj se vsi med seboj zelo spoštujejo, vendar tako, da vedno kot dobri prijatelji skupaj živé. Posebnega prijateljstva in prav tako vsakršne zamrze pa naj se skrbno varujejo, ker skušnja uči, da sta ti dve pregrehi vir razdora in propada redovnih družb.

3. – Predstojnikom naj vsi, kakor se spodobi, izkazujejo posebno spoštovanje, naj se jim odkrivajo in se varujejo, da jim ne bodo, ko z njimi govoré, segali v besedo, ali kar bi bilo še huje, da jim ne bodo ugovarjali. Enako naj se vsi odkrivajo mašnikom, semeniščniki in sholastiki svojim ravnateljem in učiteljem. Tudi mašniki naj si v Gospodu prizadevajo, da bodo drug drugega spoštovali. Da pa ne bo povoda za oziranje in razmišljenost, naj se pri jedi nihče nikomur ne odkriva, razen superiorju ali odličnemu zunanjemu gostu.

4. – Sveto pismo spričuje, da je čas za govorjenje in čas za molčanje ter da ne izostane greh, kjer je mnogo govorjenja; stara skušnja uči, da bo težko kakšna Bogu posvečena družba dolgo vztrajala v dobrem, če ji ne določijo nobene mere za govorjenje in molčanja nič ne upoštevajo: zato naj pri nas zunaj časa, določenega za razvedrilo, molče, tako da zunaj tega časa ne sme nihče brez potrebe govoriti, razen mimogrede, a na kratko in tiho, posebno v cerkvi, v zakristiji, v spalnici in obednici, zlasti kadar obedujemo. Če pa kdo pri mizi česa pogreša, naj njegov sosed na kratko opomni strežnika, če tega ne more storiti z migljajem ali s kakim drugim znamenjem. Kadarkoli pa govorimo, se vedno varujemo, tudi ob urah, ki so določene za razvedrilo, preglasnega vrišča in vpitja, ker bi to utegnilo biti našim in zunanjim v spotiko.

5. – Nihče naših naj se brez superiorjevega dovoljenja ne pogovarja s semeniščniki, sholastiki in drugimi, tudi z mašniki ne, ki še niso dopolnili dveh let po semenišču, razen če jih mimogrede na kratko pozdravimo, kakor to zahteva od nas ljubezen.

6. – Da se pa tihota tem bolj ohrani, naj vsak kolikor mogoče pazi, da ne dela ropota, kadar se mudi v sobi ali hodi po hiši, zlasti ponoči in tudi tedaj, kadar odpira ali zapira vrata.

7. – Pri vsakdanjih pogovorih in med razvedrilom moramo združevati skromnost z veselostjo, tako da po možnosti prepletamo koristno s prijetnim in dajemo vsem lep zgled. Da bomo to laže dosegli, se pogovarjajmo največ o takih rečeh, ki navajajo k pobožnosti ali znanosti, potrebni misijonarjem.

8. – Pri medsebojnih pogovorih in tudi pri drugih, ki jih včasih smemo imeti, si prizadevajmo spraviti v pogovor med drugim zlasti kaj takega, kar nam zbuja ljubezen do našega poklica in gorečnost za lastno popolnost. Spodbujajmo k temu drug drugega, zdaj s tem, da priporočamo kakšno krepost, recimo pobožnost, zatajevanje, pokorščino, ponižnost, zdaj s tem, da te kreposti ponižno in krotko branimo nasproti tistim, ki o njih manj ugodno govoré. Če bi pa bila katera izmed teh kreposti naši naravi zoprna, razodenimo to samo superiorju ali dušnemu vodniku; skrbno pa se varujmo, da ne bomo tega ne očito ne skrivaj odkrivali drugim.

9. – V pogovorih se ogibajmo vsakršne trme in prepirljivosti, tudi če bi bila naša trma in prepirljivost drugim v razvedrilo; nasprotno, prizadevajmo si v Gospodu, da bomo kolikor je mogoče dajali prednost mnenju drugih pred svojim v vsem, kar ni nedopustno. Če je pa kdo v tem, o čemer se pogovarjajo, drugačnega mnenja, sme vljudno in ponižno navesti svoje razloge. Predvsem pa naj se vsak varuje, da v pogovoru ne bo zamerljiv, razdražljiv, da se ne bo proti komu kazal užaljen in da nikogar ne bo žalil z besedo, dejanjem ali kako drugače.

10. – Vsi naj si štejejo v sveto dolžnost varovati tajnost ne samo o tem, kar zadeva spoved ali dušno vodstvo, ampak tudi o tem, kar se zgodi ali pove pri kapitlju glede pregreškov in pokore, kakor tudi sploh o vsem, o čemer vemo, da so predstojniki prepovedali pripovedovati, ali je že samo po sebi prepovedano pripovedovati.

11. – Nihče naj drugim, zlasti predstojnikom, niti v mali stvari ne krati dobrega imena, naj zoper nje ne godrnja in naj ne obsoja tega, kar se godi ali govori v naši Družbi ali v drugih redovnih skupnostih.

12. – Nihče naj radovedno ne poizveduje o hišnem gospodarstvu in naj se o tem ne pogovarja z drugimi ter naj po ovinkih ne govori zoper pravila ali konstitucije ali zoper pobožne običaje naše Družbe.

13. – Nihče naj se ne pritožuje zaradi hrane, obleke in postelje ter naj o tem niti ne govori, če ni po svoji službi za to določen.

14. – Nihče naj ne govori slabo o drugih narodih ali pokrajinah, ker iz tega navadno izvira nemajhno zlo.

15. – V javnih sporih in vojskah, ki se utegnejo vneti med krščanskimi vladarji, naj nihče ne kaže, da se nagiba na to ali ono stran; tako bomo posnemali Kristusa, ki ni hotel biti sodnik med bratoma, ko sta se pravdala, ne razsojati o pravicah vladarjev, temveč je pridigal samo to, da se mora dati cesarju, kar je cesarjevega itd.

16. – Vsak naj se že od daleč ogiblje pogovorov o državnih zadevah in o drugih javnih svetnih rečeh, zlasti pa pogovorov o vojski in sporih vladarjev sedanjega časa ter o drugih takih posvetnih govoricah; tudi naj se varuje, da o vseh teh rečeh ne bo ničesar pisal.

Deveto poglavje

O RAZMERJU DO ZUNANJIH

1. – Zveličar je dodal pravilom, ki jih je dal svojim apostolom in učencem o medsebojnih stikih, še nekatere nauke o pravilnem vedenju do bližnjega, do pismoukov in farizejev, do oblastnikov, kadar jih bodo tirali v svoje shodnice in sodišča, kako naj se ravnajo, kadar bodo povabljeni v goste, in druga taka navodila. Zato je primerno, da imamo po njegovem zgledu tudi mi nekatera pravila o razmerju do zunanjih. Potrudimo se torej, da jih bomo zvesto izpolnjevali.

2. – Čeprav nas sili naš poklic, da moramo pogosto biti v stiku s svetnimi ljudmi, zlasti na misijonih, jih vendar ne smemo obiskovati, če tega ne zahteva pokorščina ali potreba. Takrat pa se spominjajmo Gospodovih besed: »Vi ste luč sveta,« to se pravi, posnemajmo sončno luč, ki razsvetljuje in greje, pa ne trpi nobene izgube na svoji čistosti, čeprav prehaja skozi nečiste kraje.

3. – Vsi naj se skrbno ogibajo, da se ne bodo vmešavali v pravde zunanjih ljudi, ne izvrševali oporok, se ne ukvarjali s trgovskimi in ženitovanjskimi zadevami ter podobnimi posvetnimi opravili, po apostolovem nasvetu: »Nihče, ki se vojskuje za Boga, se ne zapleta v posvetna opravila.«

4. – Nihče naj brez superiorjevega dovoljenja ne prevzema v oskrbovanje bogoljubnih zadev, naj ne obeta zanje svoje pomoči in se ne kaže za to pripravljen.

5. – Nihče naj brez superiorjevega dovoljenja ne govori doma z zunanjimi ljudmi in ne kliče k temu koga drugega izmed naših.

6. – Nihče naj brez superiorjevega dovoljenja ne vabi nobenega zunanjega človeka na obed.

7. – Nihče naj brez superiorjevega dovoljenja ne prinaša naročil, pisem ali kaj drugega od zunanjih komu izmed naših in ne od naših zunanjim.

8. – Nihče naj brez izrečnega dovoljenja generalnega superiorja ali vizitatorja ne izroča naših pravil zunanjim ljudem. Tistim pa, ki bodo sprejeti v našo Družbo, se smejo to splošna pravila pokazati z dovoljenjem hišnega superiorja, in to med duhovnimi vajami, včasih pa tudi prej, če se bo superiorju v Gospodu prav zdelo.

9. – Nihče ne sme tega, kar se je v hiši zgodilo ali se bo zgodilo, lahkomiselno in brez potrebe poročati zunanjim ljudem ali se z njimi pogovarjati o stvareh, ki se med nami ne smejo spravljati v pogovor, zlasti ne o državnih zadevah.

10. – Če ima kdo dovoljenje, da obiskuje zunanje ljudi, naj se z njimi pogovarja le o potrebnih rečeh ali o takih, ki so njim ali njemu ali obema v dušni prid in spodbudo, in sicer s primerno resnobo, pobožnostjo in skromnostjo, upošteváje okoliščine oseb, kraja in čase.

11. – Nihče naj ne hodi iz hiše razen tedaj, kadar in s komer se superiorju zdi prav; ta določi spremljevalca, ako ni zato pooblastil koga drugega. Kdor pa je dan za spremljevalca, naj prepusti drugemu prvo mesto in prvo besedo.

12. – Če kdo superiorja prosi dovoljenja, da bi smel kam iti, naj hkrati tudi pove, kam in čemu hoče iti; in naj mu takoj, ko se domov vrne, pove, kaj je opravil.

13. – Nihče naj ne prihaja ali odhaja drugod kakor skozi glavna hišna vrata, če ga ne opravičuje sila ali superiorjevo dovoljenje.

14. – Kateri odhajajo iz hiše, tudi tisti, ki imajo dovoljenje, da smejo odhajati ali prihajati skozi stranska vrata ali skozi cerkev, naj pristavijo znamenje k svojemu imenu in naj vratarju naznanijo, kdaj se mislijo vrniti, da bo mogel ustreči tistim, ki bodo po njih vpraševali. Naj ne odhajajo pred dnem in naj se vrnejo pred nočjo. Ob prihodu pa naj takoj odstranijo znamenje od svojega imena.

15. – Nihče naj brez superiorjevega dovoljenja ne uživa jedi zunaj hiše, če ni na potovanju.

16. – Nihče naj na potovanju, ko pride v kraj, kjer je hiša naše Družbe, ne hodi drugam stanovat kakor v tisto hišo; in dokler je tam, naj bo pod pokorščino tamkajšnjega predstojnika in naj tam ničesar ne dela brez njegovega nasveta in navodila. Isto naj izpolnjuje, kdor pride tja po opravkih.

Deseto poglavje

O POBOŽNIH VAJAH V DRUŽBI

1. – Kristus Gospod in njegovi učenci so imeli svoje pobožne vaje: tako so na primer ob določenih dneh hodili v tempelj, včasih se umaknili v samoto, opravljali molitev in druge take reči. Zato je pametno, da ima tudi naša mala Družba svoje pobožne vaje, ki naj jih kar najbolj marljivo in pred vsemi opravlja, če tega ne brani potreba ali pokorščina: kajti te pobožne vaje navajajo zelo uspešno tudi k pravemu izpolnjevanju drugih pravil ali konstitucij in k lastni popolnosti.

2. – Ker moramo po papeževem ustanovnem pismu naše Družbe posebno častiti neizrekljivi skrivnosti presvete Trojice in učlovečenja Božjega Sina, si prizadevajmo, da bomo to izpolnjevali prav natanko in kolikor mogoče popolno, zlasti s tem, da bomo izvrševali to troje: 1) obujajmo do teh skrivnosti pogosto in iz vsega srca dejanje vere in češčenja; 2) darujmo v njih čast vsak dan nekatere molitve in pobožna dela ter praznujmo njih praznike slovesno in kolikor mogoče pobožno; 3) marljivo si prizadevajmo, da s poučevanjem in svojim zgledom vsadimo njih spoznanje, spoštovanje in češčenje vernikom v srce.

3. – Ker pa za najboljše češčenje teh skrivnosti ni bolj izvrstnega sredstva, kakor je dolžno češčenje in dobra uporaba presvete evharistije, naj jo pojmujemo kot zakrament ali kot daritev – saj vsebuje nekako vse druge verske skrivnosti ter sama po sebi posvečuje in končno zveliča duše, ki jo vredno prejemajo in darujejo; s tem se izkazuje največja čast enemu in troedinemu Bogu ter učlovečeni Besedi – zato naj nam ne bo nič bolj pri srcu kakor to, da bi izkazovali temu zakramentu in tej daritvi dolžno spoštovanje. Še več: prizadevajmo si z vso vnemo, da bi enako češčenje in spoštovanje izkazovali tej skrivnosti vsi ljudje. Po svojih močeh skušajmo to doseči zlasti s tem, da kolikor mogoče zabranjujemo, da bi se proti presveti evharistiji ne počenjalo in o njej govorilo nič nespoštljivega, kakor tudi s tem, da druge pridno poučujemo, kaj morajo o tej takó veliki skrivnosti verovati in kako jo častiti.

4. – In ker nam isto papeževo ustanovno pismo poleg tega izrečno priporoča, naj s posebno pobožnostjo častimo tudi preblaženo Devico Marijo, in ker je to iz mnogoterih razlogov že tako naša dolžnost, se vsi potrudimo, da bomo z Božjo pomočjo čimbolj izpolnjevali naslednje: 1) vsak dan s posebno pobožnostjo častimo to najvrednejšo mater Kristusovo in našo mater; 2) posnemajmo po svojih močeh njene kreposti, zlasti ponižnost in čistost; 3) kolikorkrat se nam nudi priložnost in možnost, goreče spodbujajmo druge, naj jo vedno posebno časte in ji vredno služijo.

5. – Naša največja skrb bodi, da bomo dostojno molili brevir, in sicer po rimskem obredu in skupno, tudi na misijonih, toda srednje glasno in brez petja, da se bomo laže posvetili službi v pomoč bližnjemu, razen v tistih hišah, kjer je zaradi ustanov ali ordinandov ali zunanjih semenišč ali zaradi kake druge take potrebe za nas obvezno gregorijansko petje. Kjerkoli in kadarkoli pa mólimo duhovne dnevnice, imejmo na mislih, kako spoštljivo, pazljivo in pobožno jih moramo opravljati, ker dobro vemo, da takrat slavimo Boga in torej opravljamo angelsko službo.

6. – Ker je eno najpomembnejših opravil na misijonih to, da druge spodbujamo k vrednemu in pogostnemu prejemanju zakramentov svete pokore in presvetega Rešnjega telesa, se spodobi, da jim sami dajemo v tem najlepši zgled; še več, spodobi se, da jih v tej reči visoko nadkriljujemo. Prizadevajmo si torej, da bomo to najpopolneje izpolnjevali. In da se bo vse vršilo po redu, naj se mašniki redno spovedujejo dvakrat ali vsaj enkrat na teden kateremu izmed hišnih spovednikov in ne drugim brez superiorjevega dovoljenja; in če ni kake ovire, naj tudi vsak dan mašujejo. Drugi pa, ki niso mašniki, naj se spovedo vsako soboto in ob vigiliji pred glavnimi prazniki kateremu izmed omenjenih spovednikov, če ni superior določil koga drugega. K svetemu obhajilu pa naj pristopajo po nasvetu dušnega vodnika ob nedeljah in omenjenih praznikih in naj bodo vsak dan pri sveti maši.

7. – Čeprav ne moremo docela posnemati Jezusa Kristusa, ki je poleg premišljevanja podnevi večkrat tudi noč prebil v molitvi, storimo to, kolikor nam naše slabe moči dopuščajo. Zato naj vsi marljivo premišljujejo vsak dan eno uro, in sicer, kakor je v Družbi navada, skupno in v prostoru, ki je za to določen.

8. – Vsak naj gleda, da mu ne mine noben dan, da ne bi nekoliko bral iz kake nabožne knjige po potrebi duše, v času, ki ga določi superior ali dušni voditelj. Mašniki in vsi kleriki naj poleg tega beró eno poglavje Svetega pisma Nove zaveze in naj imajo to knjigo v časteh kot vodilo krščanske popolnosti. Da pa bodo imeli od tega več koristi, naj beró kleče in z odkrito glavo ter naj na koncu dodajo naslednja tri dejanja: 1) počaste naj resnice, ki jih obsega tisto poglavje; 2) obudé naj hrepenenje po tistem duhu, v katerem jih je govoril Kristus ali so jih povedali svetniki; 3) sklenejo naj, da se bodo ravnali po nasvetih in zapovedih, ki jih vsebuje tisto poglavje, in posnemali zglede kreposti.

9. – Da svoje pregreške spoznamo in tako z Božjo pomočjo zanje zadostimo ter dosežemo večjo čistost duše, naj vsi opravijo vsak dan dvojno izpraševanje vesti, namreč eno posebno, na kratko pred kosilom in pred večerjo o kaki kreposti, ki si jo moramo pridobiti, ali o kaki napaki, ki jo moramo iztrebiti; drugo izpraševanje vesti pa splošno, nekoliko pred nočnim počitkom o posameznih dejanjih preteklega dne.

10. – Da počastimo Kristusovo samotno življenje, zlasti v tistem času, ko je bival štirideset dni v puščavi, naj vsi duhovniki in neduhovniki, ko stopijo v našo Družbo, opravijo duhovne vaje in dolgo spoved čez vse preteklo življenje pri mašniku, ki ga določi superior; tisti pa, ki so že v Družbi, naj opravljajo iste duhovne vaje s ponavljalno spovedjo od zadnje dolge spovedi naprej, in sicer naj semeniščniki opravijo oboje vsakih šest mesecev, ostali pa vsako leto.

11. – In kakor more težko kdo v kreposti napredovati brez pomoči dušnega voditelja, tako bo tudi zelo težko kdo dosegel primerno popolnost, če se včasih ne pogovori s svojim dušnim voditeljem o svojem dušnem stanju. Zaradi tega se vsem priporoča, naj z vso odkritosrčnostjo in pobožnostjo podajo račun o svoji vesti superiorju ali tistemu, ki ga on za to določi, po obrazcu, ki je v Družbi v navadi, vsaj vsak tretji mesec, zlasti ob duhovnih vajah in kadarkoli se bo superiorju prav zdelo.

12. – Vsi naj se marljivo in pobožno udeležujejo konferenc o duhovnih rečeh. Te konference naj bodo vsaj enkrat na teden; pri njih naj največ govoré o zatajevanju lastne volje in lastne sodbe, o izpolnjevanju Božje volje, o bratovski edinosti, o gorečnosti za lastno izpopolnjevanje in o napredovanju v drugih krepostih, posebno v tistih, ki so bistvene za člane Misijonske družbe.

13. Da bomo po svojih slabih močeh vsaj nekoliko posnemali Kristusa v tem, da je sam sebe ponižal in hotel biti prištet med hudodelce, naj se vsak petek vsi obtožijo vpričo drugih superiorju ali njegovemu namestniku svojih napak, in to doma in na misijonih, ter naj mirno sprejmejo opomine in naloženo pokoro. Enako naj se ohrani pobožni običaj, da pri kapitlju prósimo, naj nas drugi tam javno opomnijo na napake; in takrat naj se vsak potrudi, da bo dal tak opomin v duhu ponižnosti in ljubezni.

14. – Da se nam hitreje pomnoži ljubezen do poniževanja samega sebe in da bomo tako na poti popolnosti bolj in bolj napredovali, si poleg tega v Gospodu prizadevajmo, da bomo ravnodušno sprejeli vsako priložnost za poniževanje, tudi táko, ki se nam nudi zunaj kapitlja in kadarkoli. Če torej na koncu premišljevanja ali duhovne konference ali kakega drugega javnega opravila superior koga pokliče, da ga opomni na napako, naj tisti takoj poklekne ter v duhu ponižnosti, molče in rade volje posluša opomin in naloženo pokoro sprejme ter zvesto opravi.

15. – Čeprav neprestano delo misijonarjem ne dopušča, da bi jim po pravilu nalagali telesno mrtvenje in pokorila, naj jih vendar vsak visoko ceni in vedno iz srca po njih hrepeni, dá, kolikor mu dopuščata zdravje in resno delo, si jih sme tudi nalagati po zgledu Kristusa, prvih kristjanov in tudi mnogo ljudi, ki polni duha spokornosti živijo med svetom. Nihče pa naj ne opravlja nobenih pokoril razen tistih, ki so naložena pri spovedi, ne da bi bil za svet vprašal superiorja ali dušnega voditelja.

16. – Da vsaj nekoliko počastimo Kristusovo trpljenje, naj se vsak, razen na misijonih in na potovanju, v petek vsakega tedna zadovolji pri večerji z eno samo jedjo, in sicer z zelenjavo ali s sočivjem.

17. – V ponedeljek in torek po tretji predpostni nedelji se doma zdržimo mesnih jedi, da bomo s tem gotovo zelo majhnim zatajevanjem častili Boga tisti čas, ko ga premnogi kristjani hudo žalijo s svojo razuzdanostjo in nezmernostjo.

18. – Poleg tega naj se doma in na misijonih vsi natanko držé dnevnega reda, ki je v Družbi navaden, zlasti glede ure, ko je treba vstati, iti počivat ali premišljevati, moliti brevir, uživati hrano.

19. – Da se s telesom vred okrepča tudi duh, naj v vseh naših hišah vedno in tudi na misijonih pri mizi med jedjo ves čas kaj nabožnega beró.

20. – Ohranijo naj se tudi drugi hvalevredni običaji naše Družbe, kakor so tile: tik pred odhodom iz hiše in ob vrnitvi stopiti v cerkev pozdravit Kristusa v najsvetejšem Zakramentu; poučevati ubožce, zlasti berače, v krščanskem nauku, kadar se nudi priložnost, posebno na potovanju; doma pri vstopu v sobo in pri odhodu iz nje poklekniti na obe koleni, da pred delom pokličemo Boga na pomoč in se mu po delu zahvalimo.

21. – Če si kdo hoče poleg pobožnih vaj, ki so v teh pravilih ukazane, dodati še kake druge, naj se o tem pogovori s superiorjem ali z dušnim voditeljem ter naj v tej reči ničesar ne opravlja brez njunega dovoljenja, da ne bo, če bi drugače ravnal, izpolnjeval svoje volje ali celó volje hudobnega duha in bi ga ta v kazen za njegovo nepremišljenost ali nepokorščino prevaral z videzom dobrega in bi tako nazadnje trpel škodo na svoji duši.

Enajsto poglavje

O MISIJONIH IN DRUGIH OPRAVILIH, KI NAJ JIH DRUŽBA OPRAVLJA V PRID BLIŽNJEMU

1. – Naš Gospod Jezus Kristus je dal svojim učencem navodila, kako naj potekajo misijoni, ko jim je velel, naj prosijo gospodarja žetve, da pošlje delavcev na svojo žetev, in ko jim je določil, h katerim narodom naj gredo, kaj naj izpolnjujejo na potovanju, v katere hiše naj stopijo, da se pokrepčajo, kaj naj oznanjujejo, s čim naj se preživljajo, in slednjič, kako naj se vedejo do tistih, ki jih ne bi hoteli sprejeti. Zato moramo mi, ki po svojih slabih močeh hodimo po njihovih stopinjah, natanko izpolnjevati naslednja pravila in enako tudi navodila, ki jih navadno dajejo v naši Družbi: to so tista navodila, ki govoré o načinu in redu pravilnega ravnanja na misijonih in pri drugih naših opravilih.

2. – Kadar se ponudi priložnost, naj skuša vsak pomagati bližnjemu s svetom in opominom ter naj ga vnema za dobra dela; vendar naj nihče ne prevzema skrbi, da bi koga vodil, razen ob duhovnih vajah, na misijonih in v tistih Družbenih hišah, kjer imajo naši dušno vodstvo, ali ob drugih priložnostih, kadar superior koga za to določi; toda pri tem naj brez njegovega dovoljenja in odobrenja nihče ne daje nobenih pismenih navodil ali pravil za življenje.

3. – Da ne bodo našim misijonarjem po pravici oponašali znanega apostolovega reka: »Kako naj oznanjajo, če niso poslani?« naj nihče javno ne pridiga in ne uči s prižnice krščanskega nauka, če ga ni za to pooblastil in mu naročil vizitator ali pa neposredni superior. Na misijonih pa sme vodja pridigarje in katehete začasno spremeniti in jih nadomestiti z drugimi, če v Gospodu spozna to za koristno in je nevarno odlašati ali čakati na superiorjev odgovor; samó da vodja, brž ko mogoče, obvesti superiorja o razlogu za tako spremembo.

4. – Kakor nikomur izmed naših ni dovoljeno spovedovati ne naših ne zunanjih, če ga ni pooblastil škof, takó tisti, ki imajo to pooblaščenje, ne smejo izvrševati tega opravila, da ne nastane kaka zloraba, če jih ni vizitator za to določil in jim ni tega poveril vizitator ali hišni superior.

5. – Ko odhajajo na misijone, naj vselej vzamejo s seboj pooblastilo prevzvišenih in prečastitih škofov, v katerih škofijah bodo imeli misijone, in naj ga pokažejo župnikom ali drugim predstojnikom cerkva, kamor gredo; preden se po končanih misijonih vrnejo domov, naj poročajo našim gospodom škofom, če to žele, kako so opravili; toda prej je treba vprašati superiorja, da določi, kdo in kako naj to stori.

6. – Pri prihodu na misijon in pri odhodu z njega naj vsi prosijo župnika blagoslova, in če ga ni, njegovega namestnika; naj ne store nič pomembnega, ne da bi se o tem prej z njim pogovorili, ter naj se varujejo, da ne bodo ničesar ukrenili proti njegovi volji.

7. – Po zgledu sv. Pavla, ki je noč in dan delal z lastnimi rokami za svoje in svojih tovarišev potrebe, da ne bi bil nikomur nadležen, tudi mi na misijonih ne smemo biti nikomur v nadlego, marveč izvršujmo vsa opravila brezplačno, brez vsakega časnega povračila ali podpore; smemo pa sprejeti ponujeno stanovanje in uporabljati potrebno opravo.

8. – Dasi mora vsak goreče želeti, in če okoliščine zahtevajo, celo ponižno prositi, zlasti med misijonom, da bi mu poverili, naj obiskuje bolnike ali naj poravnava tožbe in prepire, vendar naj brez superiorjevega dovoljenja nihče ne prevzema takih del usmiljenja, da bo pokorščina lepo urejala ljubezen.

9. – Pri predlaganju dvomov o primerih vesti, ki pridejo na vrsto, moramo biti zelo oprezni, da ne bo nikdar mogoče spoznati prizadete osebe. In da se izognemo zlu, ki bi moglo iz tega nastati, naj nihče ne predlaga nobenega pomembnejšega primera vesti, ki ga je slišal, ne da bi prej vprašal za svet vodjo misijona.

10. – Ime »misijonarji« ali »misijonski duhovniki«, ki si ga nismo sami prisvojili, ampak nam ga je po Božji previdnosti dala splošna ljudska govorica, dovolj kaže, da so za nas misijoni prvo in najpomembnejše opravilo za blaginjo bližnjega. Zato jih ne sme naša Družba nikdar opuščati pod pretvezo kakega drugega bogoljubnega, morebiti koristnega dela, marveč naj se jim vsak z vso ljubeznijo posveti, tako da bo vedno pripravljen iti na misijone, kolikorkrat ga bo klicala pokorščina.

11. – In ker bi vodstvo redovnic nemalo oviralo misijone in druga opravila našega poklica, naj se vsi takega vodstva popolnoma zdrže in naj nihče redovnic ne obiskuje in pri njih ne pridiga, tudi ne med misijonom, če ni prej dobil vsak od hišnega superiorja izrečnega dovoljenja; in čeprav je vodstvo usmiljenih sester ali hčera krščanske ljubezni že po njih pravilih poverjeno naši Družbi, se vendar brez superiorjevega dovoljenja ne sme nihče izmed naših ukvarjati z njihovim vodstvom ali k njim hoditi ali se z njimi pogovarjati.

12. – Sicer pa naj vsi vedo, da z izgovorom misijonov ne smemo zanemarjati naših opravil, ki jih moramo doma opravljati v prid zunanjim duhovnikom, zlasti ordinandom in semeniščnikom, kakor tudi v prid drugim, ki naj jih vodimo v duhovnih vajah. Kajti ta dela moramo opravljati in misijonov ne smemo opuščati, ker smo po našem poklicu skoraj enako dolžni izvrševati oboje, kadarkoli nas pozovejo prelatje in naši predstojniki, čeprav je treba prednost dajati misijonom, in ker tudi dolgotrajna skušnja uči, da se sadovi, ki jih misijoni obrode, le težko dajo ohraniti brez pomoči župnikov, za katerih izpopolnjevanje, kakor vidimo, veliko pomagajo omenjena opravila; zato naj se vsak radovoljno posveti Bogu, da bi jih prav in bogoljubno izvrševal. In da bo to bolje in laže delal, naj si prizadeva natanko izpolnjevati navodila, ki jih za to dajejo naši predstojniki.

Dvanajsto poglavje

O NEKATERIH SREDSTVIH IN PRIPOMOČKIH ZA DOBRO IZVRŠEVANJE NAŠIH OPRAVIL

1. – Kakor si je Družba že v začetku teh pravil ali konstitucij postavila Gospoda Kristusa za vzor v tem, da je začel delati in učiti, tako moramo v zadnjem poglavju odločiti, da ga bo posnemala tudi v tem, da je vse prav storil; zakaj karkoli storimo dobrega, zasluži prej kazen kot plačilo, če ni prav storjeno. Zato je bilo primerno dodati nekaj naukov in sredstev, ki pomagajo prav izvrševati omenjena pravila in ki naj jih vsi naši misijonarji marljivo uporabljajo.

2. – Vsak naj si prizadeva, da ga bo pri njegovih delih, zlasti pri pridiganju in drugih stanovskih opravilih, kolikor mogoče navdajal kar se da čist namen ugajati samo Bogu; ta namen naj tudi sem ter tja, posebno v začetku pomembnejših dejanj, ponovi. Predvsem pa naj se varuje, da se pri tem ne bo vdajal želji ugajati ljudem ali ustrezati svojemu nagnjenju, ker bi to utegnilo pokvariti tudi najbogoljubnejše delo, po Kristusovem nauku: »Če je tvoje oko pokvarjeno, bo vse tvoje telo v temi.«

3. – Včasih se zgodi, kakor pravi apostol, da končamo v mesu, kar smo začeli v duhu; to se navadno dogodi takrat, ko se našemu delu pridruži nečimrno veselje, na katerem se nespametno pasemo, če se nam delo posreči in nas ljudje hvalijo, ali takrat, ko smo tako sami s seboj nezadovoljni in potrti, da se nikakor ne damo pomiriti, ker se nam je delo slabo obneslo: zato se moramo z vso skrbnostjo in marljivostjo varovati, da se v kateri izmed teh reči ne pregrešimo. Da se pa izognemo prvemu zlu, imejmo vedno pred očmi to resnico, da gre vsa čast Bogu, nam pa nič drugega nego osramočenje. Dalje: če se take pohvale nečimrno veselimo, se nam je zelo bati, da bomo nekoč slišali tele Kristusove besede: »Resnično, povem vam, prejeli ste svoje plačilo.« Zdravilo zoper drugo zlo pa bodi to: zatekajmo se vedno k pravi ponižnosti in k ljubezni do poniževanja samega sebe, ki jo takrat Bog od nas zahteva; potem dobro premislimo, da iz takih zoprnosti, če jih potrpežljivo prenašamo, zelo pogosto zraste toliko slave Božjemu imenu in toliko koristi bližnjemu, kolikor bi je mogli pričakovati od pridig, ki ljudstvu ugajajo in so na videz uspešne.

4. – In ker omenjeno tako pogubno dvojno zlo za pridigarje, namreč nečimrna samovšečnost in prevelika vznemirjenost, navadno izvira iz pohvale ali graje, ki jo kdo sliši o takih javnih nastopih, naj naših, zlasti navzočih, nihče ne hvali zaradi redkih naravnih ali pridobljenih zmožnosti, posebno ne zaradi govorniško dovršenih pridig, ki jih ljudje odobravajo. Nasprotno pa naj tudi nihče nikogar ne graja zaradi pogreškov zoper znanost ali zoper govorništvo ali zaradi drugih takih napak, ki jih je opazil med pridigo. Če bi pa kdo za ukrotitev nečimrnega slavohlepja potreboval kakega priznanja ali opomina, je stvar superiorja, da to ali sam stori ali pa koga določi, ki naj oboje opravi previdno in brez prič. Vendar ne bo napačno, če tu pa tam koga pohvalimo zaradi dejanj ponižnosti, samozataje, preprostosti in drugih takih kreposti, tudi tistih, ki jih je storil pri pridigi, samo če se to stori zmerno, previdno, v njegovi odsotnosti in pred Bogom.

5. – Čeprav se moramo vedno in povsod zvesto vaditi v preprostosti, ker je to prva in bistvena krepost misijonarjev, jo vendar še bolj skrbno uresničujmo na misijonih, posebno kadar oznanjamo Božjo besedo kmečkim ljudem, ki naj z njimi, ker so preprosti, po nas Bog govori. Zato naj bo slog naših pridig in krščanskega nauka preprost in ljudstvu umeven ter umerjen po preprosti metodi, ki je bila v naši Družbi doslej v navadi. Zaradi tega naj se vsak ogiba mehkobne in prisiljene govorice in naj na stolici resnice namenoma ne spravlja na dan nenavadnih in preveč izbranih misli ali brezkoristnega modrovanja; pomisli naj, da so Kristus Gospod in njegovi učenci preprosto govorili in s tem dosegli prebogato žetev in najobilnejše sadove.

6. – Prav tako naj preprosto in poljudno govoré tisti, ki so jim poverjena zunanja semenišča, vodstvo ordinandov, konference za župnike in druge duhovnike ali podobna opravila. Poleg tega naj si prizadevajo, da jih bodo z zgledom in besedo spodbujali k napredku v vednosti in nič manj v pobožnosti; posebno naj se potrudijo, da bodo z njimi ravnali kolikor moč ponižno, krotko, spoštljivo in prijazno. Tega naj se držé tudi tisti, ki vodijo duhovne vaje.

7. – Ker novi in posebni nauki večinoma škodujejo njih početnikom in njih privržencem, zato naj se takšne novosti in posebnosti vsi varujejo; v nauku, v govorih in spisih naj bodo vedno vsi kolikor mogoče tako edini, da bomo po apostolovih besedah mogli vsi isto misliti in čutiti in tudi isto govoriti.

8. – Ker po besedah svetega Zenona radovednost stori človeka krivega, ne pa izvédenega, in ker, kakor pravi apostol, učenost napihuje, prav posebno takrat, ko zanemarjamo njegov opomin: Naj »ne misli (o sebi nihče) več, kakor je prav«, zato naj vsi, zlasti pa naši sholastiki, neprestano pazijo, da se tista neredna vedoželjnost polagoma ne polasti njih src; vendar naj se ne nehajo resno ukvarjati z znanostjo, ki je potrebna za pravilno izvrševanje misijonskih opravil, samo da jim je glavna skrb pridobiti si znanost svetnikov, ki se uči v šoli križa, da bodo mogli oznanjevati le Jezusa Kristusa, po zgledu istega apostola, ki v pismu Korinčanom odkrito priznava, da je mislil, da mu ne gre kaj drugega vedeti med njimi, kakor Jezusa Kristusa in to križanega.

9. – Med vsemi evangeljskimi nauki, ki so potrebni njim, ki delajo v Gospodovem vinogradu, si moramo najbolj vtisniti v srce tegale: »Če kdo hoče biti prvi, bodi izmed vseh zadnji in vsem služabnik.« Zakaj če bi naša Družba kdaj nehala izpolnjevati ta nauk, bi jo v njej rastoče slavohlepje hitro docela uničilo; slavohlepje se namreč kaj lahko prikrade v srce ljudi, ki so že po naravi nagnjeni k napuhu, in jih tira v premnoga zla, zlasti v to, da bi se poganjali za častne službe ali bi zavidali tistim, ki se do njih povzpno, ali bi skušali ustrezati sami sebi, če so postavljeni na tako mesto; zapelje in prekani jih varljivi blesk nečimrne slave, ki edino vanj upirajo oči, tako da ne opazijo bližnjega prepada in se naposled žalostno pogreznejo vanj. Zato nam ne bodi nič bolj pri srcu kakor to, da ubežimo zmaju napuha. Če se je pa slavohlepje že polastilo našega srca, ga iztrebimo takoj po navedenem nasvetu našega Gospoda s kar se da odkritosrčnim dejanjem ponižnosti; zato se ponižujmo sami pred seboj in imejmo gorečo željo, da bi bili vedno na zadnjem mestu. Ako pa spoznamo, da smo z nečimrnim slavohlepjem okuženi zaradi opravil ali častnih služb, ki jih opravljamo, nam bodi zopet to naslednje zdravilo: brž ko mogoče v ponižni pokorščini prosimo superiorja, naj nas od teh opravil odstavi in nas porabi za kako nizko službo, kakor ga je volja.

10. – Vsi naj si tudi posebno goreče prizadevajo, da zaduše že prve pojave nevoščljivosti, ki utegne izvirati od tod, ker druge redovne družbe našo presegajo po slovesu, po naklonjenosti ljudi in po častnih opravilih; naj bodo vsi trdno prepričani, da ni nič na tem, kdo Kristusa oznanjuje, da ga le oznanjuje, in da dobimo enako ali včasih še obilnejšo milost in zaslugo, če se veselimo nad dobrimi deli drugih, kakor pa če bi jih sami izvrševali, pri tem pa ustrezali samoljubju ali imeli premalo popoln namen. Zato naj si vsak prizadeva, da se navzame Mojzesovega duha; ko so Mojzesa prosili, naj možema, ki sta pridigala, to zabrani, je vzkliknil: »O, da bi pridigalo vse ljudstvo in bi jim Gospod dal svojega duha!« Še več: imejmo vse druge redovne družbe za vrednejše od naše, čeprav se moramo naše oklepati z večjo ljubeznijo, kakor dober otrok svojo mater, čeprav ni ne bogata ne lepa, ljubi mnogo bolj kakor vse druge, dasi se odlikujejo po bogastvu in lepoti. Vendar naj vsi vedo, da se ta prisrčna ljubezen nanaša samo na osebe, kreposti in milosti naše Družbe, ne pa na to, kar je v njej prijetnega ali kar je bleščečega zaradi hvale pri ljudeh; to namreč moramo očitno sovražiti in se tega skrbno izogibati, ne le vsak za svojo osebo, ampak tudi za vso našo Družbo, tako da niti ne hrepenimo, da bi jo ljudje upoštevali in hvalili, marveč želimo, da bi bila poniževana in skrita v Gospodu. Imejmo v mislih, da je ona gorčično zrno, ki ne more rasti in obroditi sadu, če ni vsejano in skrito v zemlji.

11. – Prav tako naj se vsi varujejo dveh drugih napak, ki nista nič manj nasprotni Misijonski družbi in sta tem bolj pogubni, čim manj se nevarni zdita, ker polagoma dobita drugačno obliko, tako da ju imamo kaj pogosto za pristni kreposti. To sta lenoba in nepremišljena gorečnost. Prva se polagoma polasti srca pod pretvezo potrebne previdnosti za ohranitev telesnega zdravja, da bi bili tem sposobnejši za Božjo službo in dušnopastirsko delo; zavaja nas, da iščemo telesnih ugodnosti in se ogibljemo truda, ki je združen s krepostjo. Goljufivo nam kaže trud kot mnogo večji, da bi se nam krepost zdela zoprna, ko je vendar sama na sebi vredna, da bi jo vedno vsi ljubili, in bi nas zato zadelo tisto prekletstvo, ki ga je Sveti Duh izrekel zoper take delavce, ki zanikrno in nezvesto opravljajo Božje delo. Druga napaka pa prikriva naše samoljubje in našo nestrpnost ter nas priganja k preveliki strogosti do grešnikov in do nas samih ali k delu, ki presega naše moči ali je tudi zoper pokorščino ter v telesno in duhovno škodo; zaplete nas tako daleč, da si potem željno iščemo zdravil ter nas tako stori lene in mesene. Teh dveh skrajnosti se torej moramo vsi na vso moč ogibati in se vedno držati srednje poti. To pa bomo brez dvoma našli v zvestem izpolnjevanju dobro umevanih naših pravil ali konstitucij in v navodilih tistih, ki hranijo znanost in imajo po posebni Božji naredbi v svojih rokah naše duše, če le ponižno in zaupno iščemo postavo iz njihovih ust, kadarkoli je to potrebno, ter se v vsakem pogledu in popolnoma uklonimo njihovemu vodstvu.

12. – Predvsem pomnimo tole: s krepostmi, ki sestavljajo duha Misijonske družbe, moramo biti vedno opravljeni, a se spodobi, da se z njimi oborožimo zlasti takrat, kadar pride čas, da izvršujemo svojo službo med kmečkim ljudstvom. Te kreposti nam takrat morajo biti kakor tistih pet Davidovih gladkih kamnov, s katerimi bomo že na prvi lučaj zadeli peklenskega Goljata in ga premagali v imenu Gospoda vojnih trum, Filistejce pa, to je grešnike, podvrgli v Božjo sužnost, samo če prej odložimo Savlovo orožje in vzamemo v roko Davidovo pračo, to pomeni: če pojdemo oznanjat evangelij kakor apostol Pavel, ne s prepričevalnimi ali učenimi besedami človeške modrosti, marveč z naukom in izkazovanjem duha in moči, čeprav je naša beseda ničeva. Pomislimo, da je Bog po besedah istega apostola izvolil to, kar je slabotno, preprosto in zaničevano na svetu, da bi osramotil in ponižal modrijane tega sveta in karkoli je mogočnega; zato smemo upati, da bo nam, čeprav popolnoma nevrednim delavcem, v svoji neskončni dobrotljivosti podelil milost, da bomo po svojih skromnih močeh sodelovali pri zveličanju duš, posebno pri zveličanju ubogih kmetov.

13. – Vsi naj prav posebno spoštujejo in ljubijo naša pravila ali konstitucije, tudi tiste, ki bi se ne zdele tako pomembne; imejmo jih vse za pripomočke, ki nam jih je sam Bog dal, da bi dosegli svojemu poklicu primerno popolnost in tako laže in uspešneje delali za dušno zveličanje. Zato naj vsi pogosto obujajo v sebi goreče in velikodušno hrepenenje, da bi pravila zvesto izpolnjevali. Če bi se katero pravilo upiralo našemu umevanju in čustvovanju, se potrudimo, da bomo v tem takoj sami sebe zatajili in naravo premagali. Pomnimo, da po Kristusovih besedah nebeško kraljestvo silo trpi in si ga osvoje le tisti, ki si silo delajo.

14. – Da pa se ta splošna pravila ali konstitucije in enako tudi posebna pravila, ki zadevajo službo vsakega posameznega, vtisnejo globlje v spomin in srce in jih bomo tako natančneje izpolnjevali, naj jih ima vsak pri sebi in naj jih vsaj vsak tretji mesec prebere ali posluša ter naj se potrudi, da jih bo prav razumel. Vsak naj tudi nekajkrat na leto superiorja ponižno prosi pokore za prekrške proti pravilom, da s tem ponižanjem laže dobi od Gospoda odpuščanje teh pregreškov in novih moči, da se v prihodnje vanje ne povrne. Zvestoba, s katero bo to izpolnjeval, bo obenem pričala, s koliko zvestobo se je trudil, da bi izpolnjeval pravila, in bo merilo njegovega hrepenenja po popolnosti. Če kdo vidi, da je v izpolnjevanju pravil kaj napredoval, naj se zahvali Gospodu Kristusu in ga ponižno prosi, naj podeli njemu in vsej Družbi milost, da bi jih v prihodnje vsi še bolje izpolnjevali. Sicer pa bodimo trdno prepričani, da moramo po Kristusovih besedah, tudi če smo vse storili, kar nam je zapovedano, vendar reči: »Malopridni hlapci smo; storili smo, kar smo bili dolžni storiti; dá, brez njega nismo mogli ničesar storiti.«

*

DOKUMENTI O ZAOBLJUBAH

*

ZAOBLJUBE V MISIJONSKI DRUŽBI

PAPEŽ ALEKSANDER VII. v trajen spomin

(»Ex commissa nobis«)

Zaradi skrbi, ki nam jo je zaupal najvišji Pastir Gospodove črede, se radi zavzamemo za tisto, kar mislimo, da se dá primernega narediti za položaj družb in cerkvenih osebnosti, ki so bile bogoljubno in pametno ustanovljene za večjo slavo Božjega imena in za to, da se poskrbi za zveličanje duš. Tako hočemo odpraviti nekatere dvome o položaju Misijonske družbe, ki se je začela v Franciji in jo je že prej apostolski sedež potrdil; hočemo pa tudi izkazati posebno naklonjenost in milost ljubljenemu sinu Vincenciju Pavelskemu, generalnemu superiorju iste Družbe; zato ga v ta namen, da bi naslednje vsekakor imelo učinek, s tem odvezujemo in imamo za odvezanega od kateregakoli izobčenja, suspenza, interdikta in drugih cerkvenih obsodb, cenzur in kazni, ki bi ga bile kadarkoli ali iz kakršnegakoli vzroka zadele po pravu ali od človeka, – če je v katero kakorkoli zapleten.

V naklonjenosti do prošnje, ki nam jo je glede tega ponižno predložil, in po posvetu z našimi častitimi brati kardinali svete rimske Cerkve kot razlagalci svetega tridentinskega zbora, ki smo jim to zadevo dali v obravnavo, imenovano Misijonsko družbo takó, kot je rečeno, začeto in z apostolsko oblastjo potrjeno, s tem potrjujemo in odobravamo preproste zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine ter stanovitnosti v imenovani Družbi, ki ima namen, da bi se tisti, ki so opravili dveletno preskusno dobo, vse življenje posvečali delu za zveličanje ubogega kmečkega ljudstva. Zaobljubitve pa naj nihče ne sprejema ne v imenu Družbe ne v našem imenu oziroma v imenu vladajočega papeža. In te tako narejene zaobljube lahko razreši samo papež, pa tudi generalni superior imenovane Družbe hkrati z odpustitvijo iz Družbe. Nihče drug jih ne sme in ne more razrešiti ali spremeniti ali dati od njih spregled, tudi ne v moči kakršnegakoli jubileja, križarske bule ali drugega privilegija ali indulta ali pa kakršnegakoli imenovanja ali pooblastila, če niso v njih te zaobljube, kot se po zgornjem v imenovani Družbi delajo, posebej omenjene. Določamo, da je omenjena Misijonska družba v vsem izvzeta izpod oblasti krajevnih ordinarijev; ne velja pa to za tiste, ki jih bodo predstojniki te Družbe poslali na misijone, kolikor se le teh tiče. Omenjena Družba naj se zato ne uvršča med redovne družbe, ampak naj bo v sestavu svetne duhovščine. Določamo, da to pismo je in bo vedno trdno, veljavno in uspešno. Tisti, ki se jih tiče ali se jih bo kdaj tikalo, ga morajo popolnoma upoštevati in brez kršenja spolnjevati. Tako morajo po zgornjem razsojati in odločati katerikoli redni ali pooblaščeni sodniki, tudi avditorji v zadevah apostolske palače. Če bi kdorkoli in s kakršnokoli oblastjo vedé ali nevede skušal v navedenih stvareh ravnati drugače, razglašamo za neveljavno in nično. Temu ne morejo nasprotovati apostolska določila in odredbe, tudi koncilske ne; pa tudi določila in navade ter privilegiji, indulti in apostolska pisma imenovane Družbe ne, kolikor je to treba réči, naj bodo kakorkoli izdana, potrjena in obnovljena, pa so v nasprotju s sedaj rečenim. Vse to skupaj in posamič, česar obseg je po našem s tem popolnoma in zadostno izražen in podan in kar sicer ostane v veljavi, glede na zgoraj rečeno vsaj zdaj posebej in izrečno ukinjamo; prav tako vse drugo, kar bi nasprotovalo.

Hočemo pa, naj tiskanim prepisom tega pisma, podpisanim z roko javnega notarja in opremljenim s pečatom kakšnega cerkvenega dostojanstvenika, gre pred sodiščem in zunaj njega ista vera, kot bi veljala temu pismu, če bi ga kdo predložil ali pokazal.

Dano v Rimu pri sveti Mariji Véliki, pod ribičevim prstanom, dne 22. septembra 1655, v prvem letu našega papeževanja.

TEMELJNI STATUT UBOŠTVA

PAPEŽ ALEKSANDER VII. v trajen spomin

(»Alias nos supplicationibus«)

Že prej smo ugodili prošnjam, ki nam jih je predložil ljubljeni sin Vincencij Pavelski, superior Misijonske družbe; potrdili smo isto Družbo na tedaj izražen način in v tedaj navedeni obliki; odobrili smo preproste zaobljube čistosti, uboštva in pokorščine ter stanovitnosti v imenovani Družbi, ki ima namen, da bi se tisti, ki so opravili dveletno preskusno dobo, vse življenje posvečali delu za zveličanje ubogega kmečkega ljudstva. Zaobljubitve pa nihče ne sprejme ne v imenu Družbe ne v našem imenu oziroma v imenu vladajočega papeža. Spregled od teh zaobljub more dati samo papež in generalni superior imenovane Družbe, hkrati z odpustitvijo iz Družbe. Tako bi te Družbe ne mogli šteti med redovne družbe, marveč bi bila v sestavu svetne duhovščine. Sicer je pa to obširneje navedeno v našem pismu v obliki breva, ki je bilo odposlano 22. septembra 1655, kar hočemo s tem pismom potrditi kot primerno in zadostno.

Imenovani Vincencij pa nam je nedavno razložil, da bi pri spolnjevanju navedene preproste zaobljube uboštva v Družbi lahko nastale velike težave, ki bi v Družbo vnašale nemir, če ne bi mi tega primerno vnaprej preprečili. Zato isti Vincencij silno želi, da bi mi z močjo svojega apostolskega odobrenja temeljni statut imenovane Družbe glede uboštva utrdili.

Statut se glasi takole:

»Vsi člani naše Družbe in vsak posebej, ki so bili po navedenih četvernih zaobljubah sprejeti vanjo, ohranijo sicer lastninsko pravico nad vsemi nepremičninami in preprostimi beneficiji, ki jih imajo ali ki jih bodo dobili v posest, ne morejo pa jih svobodno uporabljati: tako ne morejo sadov iz teh posesti ali beneficijev obdržati in brez superiorjevega dovoljenja ničesar obrniti sebi v korist. Pač pa bodo morali z dovoljenjem in po razsodbi superiorja to sadove obrniti za dobra dela. Če pa bi imeli starše ali sorodnike v potrebi, bo superior poskrbel, da bodo v Gospodu dobili podporo za svoje potrebe predvsem iz teh sadov.«

Generalnemu superiorju Vincenciju pa hočemo izkazati še večjo naklonjenost in milost, zato ga v ta namen, da bi naslednje vsekakor imelo učinek, s tem odvezujemo in imamo za odvezanega od kateregakoli izobčenja, suspenza, interdikta in drugih cerkvenih obsodb, cenzur in kazni, ki bi ga bile kadarkoli ali iz kakršnegakoli vzroka zadele po pravu ali od človeka, če je v katero kakorkoli zapleten.

V naklonjenosti do prošnje, ki nam jo je glede tega ponižno predložil, in po posvetu z našimi častitimi brati kardinali svete rimske Cerkve kot razlagalci svetega tridentinskega zbora zgoraj navedeni statut s svojo apostolsko oblastjo s tem potrjujemo in odobravamo, mu dodajamo moč nedotakljive apostolske trdnosti ter popravljamo vse pravne ali dejanske pomanjkljivosti in vsako posebej, če se je katera kje kako prikradla. Določamo, da to pismo je in bo vedno trdno, veljavno in uspešno. Tisti, ki se jih tiče ali se jih bo kdaj tikalo, ga morajo brez kršenja spolnjevati. Tako morajo po zgornjem razsojati in odločati katerikoli redni ali pooblaščeni sodniki, tudi avditorji v zadevah apostolske palače. Če bi kdorkoli in s kakršnokoli oblastjo vedé ali nevede skušal v navedenih stvareh ravnati drugače, razglašamo za neveljavno in nično. Zgornjemu vsemu, skupaj in posamič, ne more vzeti moči nobena stvar, za katero smo v tem pismu rekli, da je ne more vzeti.

Hočemo pa, naj tiskanim prepisom tega pisma, podpisanim z roko kakšnega javnega notarja in opremljenim s pečatom generalnega superiorja imenovane Misijonske družbe ali kakšnega drugega cerkvenega dostojanstvenika gre pred sodiščem in zunaj njega ista vera, kot bi veljala temu pismu, če bi ga kdo predložil ali pokazal.

Dano v Rimu, pri sveti Mariji Véliki, pod ribičevim prstanom, dne 12. avgusta 1659, v petem letu našega papeževanja. (S. Ugolinus)

KAZALO K SPLOŠNIM PRAVILOM (1658)

Pismo sv. Vincencija Pavelskega

  1. O namenu in ureditvi Družbe        
  2. O evangeljskih načelih
  3. O uboštvu
  4. O čistosti
  5. O pokorščini
  6. O tem, kar zadeva bolnike
  7. O skromnosti
  8. O medsebojnih stikih
  9. O razmerju do zunanjih
  10. O pobožnih vajah v Družbi
  11. O misijonih in drugih opravilih, ki naj jih Družba opravlja v prid bÍižnjemu
  12. O nekaterih sredstvih in pripomočkih za dobro izvrševanje naših opravil

KRATICE

K – Konstitucije

S – Statuti

Sp – Splošna pravila (1658)

MD – Misijonska družba

Utilizza questo pulsante per tornare alla pagina precedente